»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«
»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«
»Knjiga je najpomembnejše mesto srečevanja s sodobniki, ki imajo različna mnenja, ideje in službe: z drugimi kulturami; s tistimi, ki so živeli včeraj, pred desetimi, pred stotimi ali pred tisoč leti; z vsem, kar je obstajalo, in z vsem, kar lahko obstaja v vseh časih in vseh prostorih.«
»Velikićevi romani bralcu izjemno estetsko doživetje. Z različnimi izzivi in drobnimi dejavniki razkrivajo prostore vsakdanjega življenja, zapletenost in hkrati preprostost odnosov med moškimi in ženskami.«
»Zdi se mi, da se te stvari, ki so mejne, na primer bolezen in smrt, prej dotaknejo; zgodba, ki se vrti okrog tega, prej pride do nekega bistva v nas, zato mi je to verjetno toliko bolj v izziv.«
»Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati 'kot primer dveh doslej popolnoma spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!'«