Tema: Literatura

»Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»To, kar počnejo starši otroci, vidijo in poskusijo posnemati. In zdaj če ga potegne v to, potem tudi nadaljuje.«

»Zdelo se mi je, da vse skupaj zveni nekako absurdno ali pa popolno – ne morem se odločiti, kaj je primernejše za Becketta.«

»Presenetljiva sopostavitev Becketta in Folkestona lahko osvetli primer, kako se prepletata umetnost in življenje Nobelovega nagrajenca.«

»Sinanović je na mrežici kritiškega sita po silovitem kritiškem pretresanju.«

»Našel je zrel glas, ki v premišljeni in dodelani poeziji razmišlja o identiteti posameznika v času družbenih sprememb.«

»Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja.«

»Roman Škrbine je zgodba o nenapisanih zgodbah.«

»Nagrade za umetnost bralce opozarjajo na književnost, ki ni všečna, a ima moč, da nam povrne vero in upanje v moralne vrednote, ki izginjajo.«

»Verjeti v moč besede in literature, verjeti v zgodbo, ki je metafora o svetu, je danes pomembno.«

»Ne v areni literature, ampak v areni življenja sem stal.«

»Cankar se je žrtvoval za svoje besede. Za resnico, ki jo je hotel povedati na glas.«

»Motiv dokazovanja svoje lastne vrednosti je med najstniki najbrž star toliko kot človeštvo samo; preizkušanje mej prepovedanega prav tako. Roman, ki je postavljen v sodobno družbo, skozi avanturistično zgodbo odgovarja na oboje.«

»In se mi zdi, da mi je kar uspelo.«

»Ljubezen in veter sta blizu.«

»Zdelo se mu je, da je 'šla kar malo mimo'. A nagrada desetnica kaže, da vendarle ni tako.«

»Kdo v resnici sem?«

»V njej je strnil svoja razmišljanja o ljubezni, slovesu, ljubosumju in zakonu.«

»Ingeborg Bachmann se mu je na svoj način maščevala v romanu Malina.«

»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«

»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«

»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«

»Bojim se te.«

»Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi.«

»Schwentner ni imel časa čakati kupcev, Schwentner jih je lovil. In ne samo, da jih je lovil, izobraževal je tudi kupce in knjigarnarje.«

»Brez Schwentnerja zagotovo ne bi bilo Cankarja, ne bi bilo nikogar od slovenske moderne, ne bi bilo Župančiča, ne Ketteja, ne Murna, Schwentner je povzdignil tudi Ivana Prijatelja.«

»Začneš kot majhen človek in končaš kot majhen človek.«

»Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.«

»Naj svet ve!!«