»Naša prva asociacija ob besedi kronika je črna kronika. To v primeru Pascualovih zgodb sploh ni daleč od resnice. Nezakonita melanholija pomeni tudi ljubezen do literature, v kateri je edina naloga junaka to, da je vedno in v vsakem trenutku zanimiv. Beremo jih lahko celo kot kriminalni ali pustolovski roman.«
»Ne morem verjeti. Zelo sem vesela, to je dodatna motivacija za pisanje in pričakujem, da bova s Suzano dobro sodelovali. Komaj čakam, da izide ta knjiga, ki bo zbirka kratkih zgodb, saj si že dolgo želim, da bi jo izdala«
»Tavanje na mestu, kjer 'je očitno, da ga imajo vsi vrh glave, in sicer dokončno, ker on za razliko od urnega kazalca ni kazal ničesar, ni pomenil ničesar, kar pa je najbolj motilo svet, če je ta svet sploh kaj motilo, seveda, je bilo v prvi in zadnji vrsti to, da je bil za ta svet ništrc, samo hodil je in bil brez vsake vrednosti, tako je prišel tudi čas, ko se je po tem svetu gibal že tako, da ga v strogem pomenu besede sploh niso več opazili […]'«
»Agni ni mogoče uvrstiti v kategorijo ljubezenskih romanov, čeprav je ljubezen pravzaprav njeno osišče, težko bi ji rekli srhljivka, a vendar deluje srhljivo, prav tako pa to ni klasičen psihološki roman, četudi ga v samem temelju zanima prav psihologija človeka – zlasti področje strasti in gonov.«
»Da bi se pripoved tem čim bolj približala, 'mora vsaj na videz precej daleč, pogled mora docela potujiti, ga, denimo, filtrirati skozi oko kamere, stopiti v sanje ali pa dati priložnost živalim, da spregovorijo same. Kajti šele s takšnim odmikom je mogoče priti zares blizu tistemu delu človeka, ki je v sodobnem racionalnem svetu pogosto zatajevan, tudi tabuiziran – v njegovi živalski naravi.'«
»Skoraj bukolična zasnova s kunci v kletkah, a tudi puško na steni, je odličen teren za pomenljiv in grozljiv kontrast, ki ga v zgodbo vnese surova demonična strast: večna človeška tematika, ki lokalno umeščeno pripoved spremeni v univerzalno, docela našo zgodbo.«
»Izpisan z literarno veščino, široko razgledanostjo po kulturni krajini in tankim posluhom za arhetipsko, 'roman' neizprosno zavrta naravnost v živec civilizacije. Agni zaboli, vendar tudi katarzično sooči in očisti.«
»Danes nikogar ne čudi, da se je njegova Kakania, beseda, ki si jo je izmislil in z njo poimenoval stanje duha v habsburški monarhiji kot birokratsko, razslojeno formalno družbo, ohranila.«
»Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne.«
