»Novinarji so Paula Morrisseyja spraševali o njegovem naslednjem projektu, Fankensteinu, in o tem, kdo ga bo igral. Iztegnil je prst kot Bog na Michelangelovi freski in pokazal name: gospod Kier. Ozračje v sobi se je v hipu spremenilo. In tako sem zaslovel: v enem samem hipu.«
»Igralci vedno rečemo, da ni problema, ko se potegujemo za vlogo, ne glede na to, kaj nas prosijo. Na konju naj odjezdim v nebo? Seveda, ni problema! Šele na snemanju se potem spomniš, kaj vse si obljubljal in da bi bila to lahko težava.«
»Bojan Adamič je pravzaprav glavni krivec, da sem se znašla v krogih popularne glasbe. Ne želim reči zabavne, ker je pravilno – popularne, ki se deli na džez, šanson in zabavno glasbo, ampak zabavno v pravem smislu, pop glasbo. Kot je znano, sem bila sama dotlej v čisto drugem filmu, barve, papirja, plakata, risanja.«
»To, da se začnem s kontrabasom ukvarjati profesionalno, sem začutil po uspešno opravljenem sprejemnem preizkusu na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Takrat sem vedel, da bo kontrabas nekaj, s čimer se želim ukvarjati.«
»V vodstvo so potem pozneje prihajali ljudje, ki niso vedeli, kako program nastaja. Mogoče so vedeli, kako izgleda program, ne pa tudi tega, kako ga narediti. To je velika napaka.«