Omemba: Gregor Podlogar

»Poezija navdihuje številne filmske ustvarjalce, filmske podobe pa sooblikujejo nove pesniške intervencije.«

»Ker je število stolov na muzejski ploščadi omejeno, na zelenici pa je dovolj prostora za vse obiskovalce, organizatorji pripročajo, da na projekcije s seboj prinesete zložljiv stol, blazino, odejo ali kakšen drug pripomoček za čim bolj udobno spremljanje programa.«

»Na projekcije s seboj prinesite zložljiv stol, blazino, odejo ali kakšen drug pripomoček za čim bolj udobno spremljanje programa.«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«

»Ka misliš, Jeni, v šteron jeziki gučijo v nebesaj? Ne vem, sem odgovoril, kako bi vedel? Nad Prekmurjun se guči prekmursko, vej drügoga jezika naši predniki ne vejo pa ne razmijo.«

»Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija.«

»Ne drevesa, ljudje so najbolj čudežni sadovi štirih milijard let evolucije in mi bomo uničili samo sami sebe, ker uničujemo okolje, tisti habitat, ki je popolnoma povezan med sabo. Mi smo tisti, ki bomo izumrli, če ne bomo spremenili stanja stvari, življenje pa bo ostalo. Vsako menjavo geološke dobe v zgodovini je zaznamovalo množično izumrtje večine živih vrst na planetu, ampak se je kljub temu na novo razvilo bogato življenje.«

»Moj junak spozna, da si zanamci zaslužijo boljši svet. Ura je tik pred dvanajsto, počasi se zavedamo, da so šle stvari predaleč in da so v naši kulturi in civilizaciji tokovi, ki bi še lahko zaustavili to, kar se neizogibno približuje katastrofi. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bomo imeli več vode, zraka, ničesar, kar človek kljub sodobni civilizaciji potrebuje za življenje.«

»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«

»s prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem«

»dekonstruktivističen in precizen način loteva prevrednotenja akta pesnjenja, pri čemer konsistentno preizprašuje smisel tega dejanja«

»pesmi so grajene na poseben način, stkane iz vseh treh zvrsti, lirike, epike in esejistike«

»občuteno in filigransko natančnostjo in neprizanesljivostjo do sveta riše sličice, ki na subtilen način upodabljajo kontraste življenja«

»tako mnogoplastna, kot priča njen naslov, zanemariti pa ne gre niti premišljene strukture, ki poudarja izredno lucidnost, iskrivost, nemalokrat tudi zadržano igrivost pesmi«

»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«

»z vsem v vsem«

»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»Intenziven ritem njegovih pesmi deluje gibko in gladko.«

»Karlovšek se tako s svojim pesniškim glasom suvereno uvršča v najmlajšo, prihajajočo pesniško generacijo.«

»Najpomembneje pri tem je, da je njegova poezija že izoblikovana, posebej pa izstopa intenziven ritem njegovih pesmi, ki deluje gibko in gladko.«

»Kultura pomeni pojem, ki opisuje tkanje občih človeških doživetij, načina življenja, vrednot in simbolov posameznika v odnosu do narave, okolja, drugega bitja in skupnosti.«

»Slep je, kdor se s petjam vkvarja, / Kranjec moj mu osle kaže; / pevcu vedno sreča laže, / on živi, umrje brez dnarja.«

»Volja do resnice je, kakor vsaka druga, najhitrejša pot do ponarejanja in prenarejanja kakega dejanskega stanja.«

»Gole gore spregovore kot grozne gore.«

»Bil sem tako rekoč nesmrten, vse do tistega poznega oblačnega popoldneva leta 1981, ko …«

»Bagdad je bil moja ljubezen / in moje prekletstvo.«

»Čas je. Zrak je pripravljen. V nebu je odprtina.«

»Rad imam knjige / ki so jih premečkale / potne človeške roke / včasih s sovraštvom ali gnusom / drugič z ljubeznijo …«