»Ker je število stolov na muzejski ploščadi omejeno, na zelenici pa je dovolj prostora za vse obiskovalce, organizatorji pripročajo, da na projekcije s seboj prinesete zložljiv stol, blazino, odejo ali kakšen drug pripomoček za čim bolj udobno spremljanje programa.«
»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«
»Ne drevesa, ljudje so najbolj čudežni sadovi štirih milijard let evolucije in mi bomo uničili samo sami sebe, ker uničujemo okolje, tisti habitat, ki je popolnoma povezan med sabo. Mi smo tisti, ki bomo izumrli, če ne bomo spremenili stanja stvari, življenje pa bo ostalo. Vsako menjavo geološke dobe v zgodovini je zaznamovalo množično izumrtje večine živih vrst na planetu, ampak se je kljub temu na novo razvilo bogato življenje.«
»Moj junak spozna, da si zanamci zaslužijo boljši svet. Ura je tik pred dvanajsto, počasi se zavedamo, da so šle stvari predaleč in da so v naši kulturi in civilizaciji tokovi, ki bi še lahko zaustavili to, kar se neizogibno približuje katastrofi. Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bomo imeli več vode, zraka, ničesar, kar človek kljub sodobni civilizaciji potrebuje za življenje.«
»V zadnjih dvajsetih letih se je pojavilo spoznanje, da nimamo pred sabo več prihodnosti. Kot družba bomo morali na novo premisliti, kakšna bo naša prihodnost. Danes nihče ne more napovedati, kaj se bo zgodilo čez pet, deset let, kaj bo z našim planetom, kaj bo z nami. Bistveno se mi zdi, da presežemo antropocentrično držo človeka, da dojamemo, da je vse živo z nami, da si delimo ta planet z vsem živim. Ne govorim samo o živalih, govorim tudi o rastlinah, o drevesih. Ko bomo to dojeli, se lahko spremeni tudi paradigma celotne družbe in našega dojemanja sveta.«
»s prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem«
»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«
»Najpomembneje pri tem je, da je njegova poezija že izoblikovana, posebej pa izstopa intenziven ritem njegovih pesmi, ki deluje gibko in gladko.«