»Spominjamo se ga predvsem kot utemeljitelja slovenske reformacije in očeta slovenske pisane besede. A njegovega delovanja v tistem zgodovinskem okolju ne moremo strniti le na področji verskega in jezikovnega delovanja. V najširšem smislu bi lahko njegove misli, ki so bile pogosto zapisane v pridigah, umestili tudi v takratne tokove filozofije in iskanja družbene pravičnosti«
»Trubarjeve pridige in zapisi kažejo, da je bil zelo izobražen. Poznal je Lutrove nauke in teze, a jim ni slepo sledil, saj se ni strinjal z obtoževanjem tistih, ki so kupovali odpustke. Dobro je vedel, da so razlogi za takšna ravnanja ljudi predvsem v njihovi neukosti«
»Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda.«
»Ne sprejemamo tega, da je program Ars, tretji program Radia Slovenija, potisnjen na rob eksistence in da se mu iz razlogov, ki jih ne moremo razumeti in ki jim lahko pripišemo kakršno koli idejo, ki uničuje kulturno substanco slovenske družbe, odrekajo materialna sredstva, nujno potrebna za delovanje.«
»Kako intelektualcem odvzeti njihov glas, kako jih utišati? Najbolj učinkovito je, da zasujemo vse komunikacijske poti med širšo javnostjo in ustvarjalci, ki dajejo družbi vrednost in pomen in ustvarjajo nove poglede na človeka, na politično in duhovno realnost.«
»Pomembno je, da se vse kulturne in znanstvene ustanove in strokovna interesna kulturna združenja povežemo in odločno rečemo ne takemu zaničevanju, poniževanju in uničevanju slovenske kulture.«
»To, da se pesniki javno zavzemajo za nekaj, češ da pesnijo v imenu svojih prepričanj in vrednot, da si takoj, ko je le mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja, deluje kot navaden modni dodatek, kokarda ali fazanovo pero na zasanjani podobi, kar je vidno kot nekaj lepega. Saj, priznajmo jim, veliki večini, da je zanje to potrebno in tudi oportuno.«
»Naša demokracija postaja poza. Težko bi ubranili tezo, da današnja Evropa in ves beli svet, če bi tako imenovali Zahod, ni v krizi. Moralni, politični, krizi vrednot, da je samopašen in potrošniški itd. In verjetno zato težko najdemo med vsemi pišočimi v tem našem sitem in samozadovoljnem svetu pravo poezijo.«
»Morda nastaja v temnem svetu Afrike in Azije in Južne Amerike poezija, ki je bolj iskrena, izvirna, ki ni preračunljiva ali morda jasna, peta in pripovedovana, ki pa ni del pesniške poze, ki ni namenjena sama sebi.«
»Smo pa najbolj bogati. Samo to je nedvomno res. In nedvomno velja, da postaja naša demokracija poza. Poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja. V tem je njena iskrenost, ki je ne želimo ne videti ne priznati.«
»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«