Ključna beseda: uprizoritev

»Spopad z naivnostjo, ki vodi v pogubo.«

»Osrednja poanta priredbe je, da poziciji dobrega in zla v današnjem svetu nista jasni.«

»Nataša Matjašec Rošker je na lanskem Mittelfestu z nastopom v uprizoritvi Immaculata po romanu Colma Tóibína Marijin testament navdušila občinstvo in strokovno javnost ter medije.«

»Čeprav je bil v tistem času poklic igralke marginaliziran, ženske, ki so se mu posvečale, pa so bile potisnjene na rob družbe, se je leta 1847 poročila z markizom Giulianom Capranicom del Grillom. Poroka je takrat povzročila velik škandal.«

»Če še vedno obstajajo potrebe, da se to besedilo uprizarja, pomeni, da v bistvu vsi tisti problemi, o katerih govori, še vedno obstajajo med nami.«

»Gre za super izkušnjo za mladega igralca, kot sem jaz.«

»Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni.«

»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«

»Zgodovinski okvir je precej širok in ne vemo popolnoma natančno, kdaj je bil zapisan, vemo pa, da v času, ko je pater Romuald živel v loškem kapucinskem samostanu, torej v letih od 1715 do 1727.«

»Ena od uprizoritev je zagotovo bila na veliki petek 1721.«

»To pomeni, da se je do začetka prirejanja pasijona v Škofji Loki nabrala malone 100 let dolga tradicija pasijonskih besedil s celo vrsto verzij, dodatnih prizorov, dialogov itn.«

»Občutje obupa, ki je povsod okrog nas in ki je v Novi Gorici navzoče že nekaj časa, med izobraženimi in neizobraženimi, nezaposlenimi in zaposlenimi, med mladino in starostniki, sploh pa med prekarnimi delavci in samozaposlenimi ustvarjalci, ki se izgubljajo v nekreativnosti mesta, smo poskušali transformirati v upanje, vero, v pozitivno, ustvarjalno atmosfero, ki formira skupnost in bogati posameznika.«

»Ne razčistijo svojih frustracij in postanejo takšni starši, kot so v drami Polly Stenham, ter ravnajo kot ravnajo, ne nalašč, ampak iz nedoraslosti in izgubljenosti.«

»Študij je opisala kot 'hkrati lep in težek'.«

»Avtoričino dramsko pisavo je Eva Mahkovic označila kot klasično, temelječo na realizmu oz. celo naturalizmu, dramo pa opisala kot 'presenetljivo zrelo in dobro izpisano dramsko sliko', ki 'vsebuje različna očišča, ki so tudi dobro vidna'.«

»Dispozitiv za uprizoritev Talke Paula Claudela vezan na ultimativno dejanje terorja v človekovi pokrajini, kjer moramo izb(i)rati, da bi skozi radikalno zavrnjen okvir izbire lahko z 'Ne!' vzniknili v novo singularnost.«

»Edini dokaz svobode, ki ga lahko ponudite v okoliščinah, v katerih ste se znašli, prav to, da izberete smrt, saj s tem pokažete, da imate svobodo izbire.«

»Hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar.«

»Vprašanje očetovstva ni v ospredju.«

»Rio vidi kot pravo junakinjo: kljub okoliščinam, v katerih živi, in mladostni nosečnosti, nikakor ni tragična.«

»Optimizem je neverjeten.«

»Agresiven optimist«

»Vidi jih v vsej kompleksnosti.«

»Prvi del je običajna moderna dramska igra, Ria je predstavljena nekje v zadnjih treh mesecih nosečnosti.«

»Če pomislimo, v katerem času je Amelia živela, je bila fenomenalna. Njena dejanja so se verjetno res zdela čudna in nemogoča. In v tem sem se našla. V tem, da si upaš leteti, da sprejmeš ta svet, da ga objameš in ob tem razumeš, da čas mineva, da življenje mineva in da je treba v njem nekaj napraviti, nekaj prestopiti.«

»Predstava govori o izgubi, samoti, o tisti slavi, zaradi katere grški junaki postanejo nesmrtni, in za nas je nesmrtna tudi Alkestida prav zaradi svojega žrtvovanja.«

»Mogoče je videti, da je iti prvi težje, a v bistvu je ostati težje.«

»Zame ta predstava pomeni korak naprej v razvoju našega gledališča.«