Ključna beseda: monodrama

»To je včasih lahkotna zgodba, ki želi raziskati naše strahove pred tistim, česar ne poznamo in nimamo niti namena spoznati in srečati.«

»Ne sprašujte, kdaj in zakaj. Tega se nihče, vključno s K., ne spomni več.«

»In ker ima ta, kot vsaka prava zgodba, vedno opraviti (tudi) z nezavednim, bo to tudi svojevrsten sprehod skozi njun underground.«

»Fascinantnost poigravanja dua Silence z razsežnostmi dvomov, strahov, obsesij in fantazem nezavednega je mogoča ravno zato, ker sta prej – in pri tem jima odločilno pomaga prav igra Katarine Stegnar – do potankosti razgradila razmerja prvega.«

»V zvenu črno-belih tipk Primoža Hladnika in v roki in glasu Borisa Benka bomo poslej videli sence in vedeli skrivnosti, ki smo jih doslej le slišali in slutili ...«

»V delu Gospa Judit je Cankar odkrito kritiziral zlagano meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik.«

»Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit, prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko.«

»Judit hrepeni po čisti ljubezni, išče jo v različnih moških, ki pa niso dovolj močni, da bi ji ljubezen vračali in tako omogočili, da bi prenehala hrepeneti po njej.«

»Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne sprejema kompromisov, polovičarstva in zlaganih odnosov.«

»Pripovedovanje teh zgodb celi rane, širi obzorja in razumevanje, še posebej pa je njihovo sporočilo izjemno aktualno tudi danes.«

»Upava, da bodo lahko ljudje predstavo dojemali onkraj okvirjev, v katerih je Kajuh deloval, in bodo sprevideli, da gre za univerzalno brezčasno zgodbo. Zgodbo o posamezniku, ki se je boril za pravičnejšo družbo.«

»Njegove pesmi so polne življenjskega naboja in kljub težkim temam v bralcu vedno puščajo kanček upanja – vero v boljši jutri, boljši čas, boljši svet.«

»Več kot 200 ljudi je kupilo majico za podporo projektu, kar potrjuje Kajuha kot ljudskega pesnika in željo ljudi, da se njegovo delo širi.«

»Ženska interpretacija Kajuha poudarja univerzalnost pesnikovih idej.«

»Pripovedovanje zgodb omogoča prenos znanja, izkušenj in vrednot iz ene generacije na drugo ter pomaga pri oblikovanju identitete in kolektivnega spomina skupnosti.«

»Recimo, a ni pravzaprav smešno, ko se ne moreš odločiti, ali je ta vojna, ki smo jo začeli, pravična ali nepravična? Ampak, ali se kdaj vprašate, če smo mi, nemški narod, tako rekoč misijonarji v tujih deželah, kakšni so torej ti misijonarji, ki odhajajo v neznano z brzostrelkami in tanki, da bi spregovorili o resnici?«

»Tako kot mnogi ustvarjalci začutijo potrebo, da bi napisali biografijo, sem jaz začutila potrebo, da spregovorim skozi to predstavo.«

»Svojo intimo pa sem vedno skrbno varovala, saj nisem želela privoščljivosti in lažnega sočutja, kajti oboje boli.«

»Po tej predstavi bodo tisti, ki bodo kupili karto, lahko rekli, da so me spoznali. Dajem jim sebe. To je največje darilo, ki ga lahko podarim občinstvu za svoj rojstni dan.«

»Pina, Dina in Tina, vsaka od njih nam lahko ponudi svoj pogled na Pasolinija in tudi na tisti zapleteni čas, ki v mnogo elementih spominja na današnjega, ko se znova obujajo duhovi fašizma, pod vprašaj postavljajo človekove pravice in demokratične vrednote, obujajo stari politični konflikti, Evropa pa se je znova znašla v senci vojne.«

»Redkokdo je pripravljen sprejeti in se soočiti z dejstvom, da je otrok sicer prizadet in navzven drugačen, a navznoter mil in topel ter povsem enak kot vsi zdravi ljudje.«

»Tisti otrok.«

»Učenci, občudovalci in obiskovalci so arhitekta Jožeta Plečnika pogosto naslavljali z mojstrom, česar se je otepal, a ga je naziv spremljal, kamor koli je šel. Njegova globoka predanost delu in vera, da ne nastane nič resnično dobrega brez stremljenja k popolnemu, sta zakoreninili njegov sloves.«

»Plečnik teče po naši krvi.«

»Ne vem, če je kje na svetu toliko osebnih sledi še vedno prisotnih od nekega arhitekta, ki je tako močno zaznamoval mesto.«

»Hodimo po njem in živimo v njegovi ambientih (...). 150 let po njegovem rojstvu Plečnik teče po naši krvi, če hočemo ali ne.«

»Svet pozna mnogo obredov: različni so si po namembnosti, vsebini, obliki. Lahko so čisto osebni, zasebni, lahko so verski, poganski, lahko so skrivnostni, okultni. Potreba po obredih je v človeku od nekdaj prisotna: menim, da zato, ker si bo človek – ne glede na to, koliko in v kakšni obliki je povezan z naravo, ki ji pripada – vedno postavljal vprašanja o svojem obstoju.«

»Besedilo je bilo že od samega začetka, malo zaradi forme, zagotovo pa tudi zaradi moje ideje o Jožici kot igralki, zasnovano bolj kot material, kot neko izhodišče oziroma pesnitev, glede na to, da se mi je zdelo, da ne sme biti zaključena stvar.«

»Želeli smo si, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela smisel in da bi bila v veselje tako meni kot občinstvu, ki jo bo gledalo.«

»Kako Daisy končno narediti zanimivo?«