»Tovrstne izmenjalne razstave pomembno bogatijo naš razstavni program, saj pomursko publiko seznanjajo s sodobno likovno produkcijo, ki nastaja v drugih slovenskih pokrajinah, hkrati pa nam takšno vzajemno sodelovanje omogoča, da domače, pomurske avtorje, predstavimo tudi v razstaviščih izven Prekmurja.«
»Pri nobeni od njiju ne gre za aktualiziranje okoljske problematike ali za tako imenovano angažiranost. Obema je skupna estetika pred konceptom, osredotočenost na umetniško izvedbo in poudarjanje lepote ter vsega, kar je vredno ohranjati in občudovati. Namen njunega ustvarjanja ni v moraliziranju ali izpostavljanju človekovega vpliva in kapitalističnega pohlepa po okolju. Preprosto želita izpostaviti lepoto, ki nas obdaja in je neprecenljiva. Izpostavljata naravo, ki je kot taka najbolj popolna.«
»Toni Meštrović se v seriji razstav Vdiranje v sistem (2018), Nadziranje nadzora (2020) in Prisluškovanje (2022) ukvarja z raziskovanjem tehnologije videonadzora, bodisi njenih lastnosti tehničnega orodja bodisi njenih družbenih implikacij.«
»Toni Meštrović se v seriji razstav Vdiranje v sistem (2018), Nadziranje nadzora (2020) in Prisluškovanje (2022) ukvarja z raziskovanjem tehnologije videonadzora, bodisi njenih lastnosti tehničnega orodja bodisi njenih družbenih implikacij. Pri tem ga moč nadzorujočega pogleda zanima v enaki meri kot njegove stranpoti, utvare in slabosti, o katerih se redko razpravlja, v vsakdanjem življenju pa ne sprašuje.«
»Gre za nekaj povsem drugega, kar je najlažje razložiti s pogosto citiranim stavkom, da se 'disciplina najprej loti razvrščanja individuov v prostoru' (M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, 1977), ki med drugim pojasni, da moč nadzorujočega pogleda leži v njegovi sposobnosti, da spodbudi konformizem.«
»Občutek, da smo pod nadzorom, namreč ustvarja občutek, da smo potencialni kršilci. Vedenje, da obstajajo informacije, ki so pripravljene pričati v nekem prihodnjem času, je dovolj za to, da naše misli preganjajo s tesnobo obtoženca.«
»Pri ustanovitvi festivala je šlo za zelo utopično idejo, za upor proti ustaljenim praksam. Naš namen ni bil ustanavljati festivala kot neke nove institucije, ampak pokazati, kako lahko na inovativne načine z malo večjo organizacijsko gibljivostjo omogočimo večjo dostopnost do vrhunske umetnosti tudi tam, kjer ni infrastrukture ali pa se morda zdi, da občinstva to morda ne zanima. Hkrati pa to občinstvo prav tako na neki način skozi davke tudi financira te programe.«
»Postopoma se potapljajo v vse temnejši kolorit in prehajajo proti intimistično zaprtim motivom 'ateljejskih sten in praznih pokrajin, ki v duhu modernizma abstrahirano drsijo v Vidmarjevo zadnje ustvarjalno obdobje, ki boleče iskreno izraža avtorjev eksistencialni angst'.«
»Ko začnemo razmišljati, kaj je tisto, kar ljudi povezuje, misel seže v tisti spomin, ko je človek kot socialno bitje že od malega skozi igro raziskoval svet. Igra je svobodna, spontana, ustvarjalna in raziskovalna dejavnost, ki poteka brez katere koli zunanje nujnosti in nastaja iz otrokove notranje potrebe.«