Ključna beseda: pesniška zbirka

»Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo.«

»Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij / Toda litij hira hitreje od železa.«

»Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«

»Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo.«

»Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu (…) roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom.«

»prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.«

»uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.«

»Razklan sem. / Sekira brezupa tiči v prsih in obnjo tolče srce, / magnezijev sij bolečine se zrcali v nebesnem svodu.«

»Kukavice pojejo z vseh gozdov naokrog / in tožijo za bitjem, ki ob meni hodi / kakor senca in ne more spregovoriti. / A jaz mu svojega glasu ne morem dati. / Samo enega imam, ki ne prevpije tišine, / seme v veter seje in le upa, da kje vzkali / Ves svet potrebujem za sebe, kakor da sem morje. / Ker je človek slabotno bitje. Najbolj ranljiva / je v njem podobo tistega, po čemer je.«

»Ob njem sem si zaželel, da bi zbirka Pesmi za kukavice izšla neomadeževana od časa, v katerem je nastajala, tudi neomadeževana od rok vseh tistih, ki predstavljajo knjižni sistem in literaturo nasploh, stran od ljudi, ki brezbrižno hodijo po sredini ceste. Za kukavice, je moj polis.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Nič na svetu ne potrebuje časa, če se noče ujeti v obliko.«

»Pesem je preobilje.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna.«

»Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.«

»Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.«

»Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.«

»Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.«

»To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo.«

»koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.«

»kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo«

»Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov.«

»Ves svet je oder.«

»Teater iz papirja razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe.«

»Briga me / kaj si mislite / kaj šušljate / kaj spletkarite / kaj govorite / kaj kričite!«

»Morje sončnic / morje maka, // morje krokarjev, / morje trupel. // Kako slikovit je naš planet.«

»Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!«

»On ni več on in ona ne ona in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel.«

»Sama svoj Orfej. / In Evridika«