Ključna beseda: pesniška zbirka

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije«

»Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi«

»Osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu«

»Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.«

»Naša mehkoba / je naša / smrt!«

»Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?«

»Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.«

»Je umetnost / norost? Odgovori mi, / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?«

»In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.«

»Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.«

»Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam.«

»Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«

»izžareva naelektreno čutnost, razžarjenost, kdaj tudi srh, toda nikoli patetičnosti ali samopomilovanja.«

»Celo takrat ne, ko se zdi, da podobe, misli in občutja kar sami neustavljivo vrejo iz ust.«

»dobesedno do krvi zareže v kožo in meso s polnokrvnimi podobami, boleče verističnimi opisi, neizprosno ekspresivnim podajanjem življenjske zgodbe, trzajočim ritmom in drgetavo zvočnostjo«

»bolj kot je osebna, intimna, bolj je tudi obča – bolj otipljivo in neposredno nam razgalja koordinate sveta, v katerem živimo«

»Na uho šepetal / glasnejša si od mene.«

»Zdaj jim boš morala povedati / da te boli.«

»Kako zlahka se nestrpnost in nasilje, ki nosita izjemno težo in kompleksnost, (re)producirata in vpijata v življenje.«

»Njegov drzen, svež in luciden pesniški projekt se po oceni žirije upira vsakim opredelitvam ter bralca potiska do roba sveta, ravnine in jezika, da se lahko ozre in od daleč vidi krhko naravo naših konstrukcij.«

»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»In včasih počivaš v senci, pod drevesom, obdana s svetom, ki je samo zate (in mogoče tudi malo zame) popolnoma negiben.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Zdaj je čas sestavljen iz samih pospeškov in podvržen nenehnemu krčenju in ne vem, koliko mi ga še ostaja.«

»Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu.«

»Selišča tako v ospredje postavijo prav to, včasih zaradi želje po posredovanju vsebine po krivici zanemarjeno, zvočno plat pesništva.«

»Verjamemo, da se nam na kopnem ni potrebno več ničesar bati.«

»Nezaceljen spomin.«