Ključna beseda: pesniška zbirka

»Tukaj in zdaj sem lahko zaceljen in brez želje strmim v praznino sveta. Ampak pesem me napada kot spomin: vroča mivka in golota v turkizu, ko je jutro le obljuba lepega.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Prihaja mi v spomin, kako Jezus dvigne palico in z glasom groma žuga: 'Prilika ne razloži tega sveta, je seme Božjih besed, ki šepečejo onkraj pomena.'«

»Ob doživetjih nekdanjih tržaških prostitutk in ob podobah nasilja nad ženskami v družini pa je v pesmi vpisano opozorilo na tudi današnjo aktualnost obeh problematik.«

»Zato lirske izjave te knjige niso vezane zgolj na enkratno preteklo življenjsko izkušnjo niti niso tipične le za čas prvih feministk, ki so, kot je zapisano v pesmi, hotele le 'predramiti sanje v vsaki ženski'. V vsakem moškem', temveč pesnica s sodobno pesniško formo in jezikom pogosto izraža lastno stališče, stališče današnje sodobne ženske in ustvarjalke.«

»Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.«

»Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.«

»Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.«

»Ideja za skupinsko razstavo izhaja po eni strani iz avtoričine želje po interdisciplinarnem udejstvovanju v zbirki izdane poezije, prehajanju mej med umetniškimi žanri ter sodelovanju, po drugi pa iz dejstva samega oblikovanja knjige, ki ima povsem belo, trdo vezano naslovnico.«

»Pesmi slikajo sodobno družbeno realnost, toda njihove teme so večne: posameznikova identiteta, ljubezen, erotika in nasilje.«

»V središču je homoerotična ljubezen, včasih nazorno poltena, spet drugič skrivnostna in hrepenenjska.«

»Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.«

»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.«

»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!«

»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?«

»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«

»zločin je / ugasniti pleme«

»Razstaviš se kot telefon in si vstaviš novo kartico. Da bi razumel, moraš odpotovati.«

»Ti nisi program, ti si več od programa, več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.«

»Ničesar, kar te osrečuje, ni v deželi svobodnih, tudi svobode, ne, le množica ukazov v tujem jeziku.«

»Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«

»Politična satira nastane v hudih časih, ko so ljudje v stiski.«

»Osnovna nit, ki povezuje tokratno pesniško zbirko Kaje Teržan, je temeljni odnos med zvestobo in svobodo.«

»Zbirka zaznamuje gotsko vzdušje, temačna občutja, kar se pa uravnovesi s samo strukturo pesmi.«

»Volčje tuljenje vsakdanja pesem.«

»Diagnostira skozi zelo natančne in kratke, odrezave misli verzov niza dejstva.«

»Samo ti si prazen. Prazen sebe.«

»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Ko prispeš najprej veliko bereš / obiskuješ gledališče / poigravaš se z idejami / ki ti naslikajo idilo na lica / ulice se ti počasi zarežejo v stopala / naglas in značilni premori / te vedno pogosteje obiščejo v spanju / ko pišeš prvo kartico domov / se za trenutek zdrzneš ...«