»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«
»Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno. Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil.«
»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«
»V številnih slovanskih literaturah, izjema v projektu je poljska književnost, so pisateljice vstopile na kulturno področje šele v drugi polovici 19. stoletja, zato so bile pionirke pri odkrivanju novih poti, velikokrat so bile tudi medkulturne posrednice. Če uporabim izraz, povezan z geografijo, saj gre za kulturno pot, bi lahko rekla, da so si velikokrat morale same izkrčiti literarno krajino, saj tega ni storil nihče pred njimi. Več kot jih je bilo, več je bilo poti.«
»Literatura za slovensko kulturo in samobitnost izjemno pomembna, pisateljice pa so bile v veliki meri prezrte in porinjene ob stran. Veseli nas, da bodo tudi s pomočjo naše Poti pisateljic deležne pozornosti, ki si jo nedvomno zaslužijo.«
»Posebna pozornost je namenjena pomembnim datumom skozi vse leto, od mednarodnega dneva žena do rojstnega dne vsake od avtoric, pa tudi različnim vrstam dogodkov. Od pripovedovalskih in dramskih predstav do ustvarjalnih ter izobraževalnih delavnic in razstav. Vsekakor velja poudariti, da so dejavnosti zasnovane za različne starostne skupine, od vrtčevskih otrok, dijakov in študentov do odraslih, strokovne javnosti in upokojencev.«
»Pomoč potrebuje, vi pa se derete nanjo.«
»Če se zavzemam za človekove pravice, če ne maram nacionalizma, če me zanimajo pravice žensk, so to zame civilizacijski dosežki, nikakor pa ne levičarstvo ali desničarstvo. Če kdo misli, da sem zaradi tega levičar, pač sem.«
»Moja književnost ne temelji na škandalih, temveč na jeziku, težave z rojstnim krajem pa izvirajo bolj iz nekaterih mojih stališč do življenja. Čeprav duhovniki v Liki govorijo, da sem anarhist ali komunist, nisem ne levičar ne desničar.«
»Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi.«