Ključna beseda: literatura

»Izbrani romani ponujajo celotno paleto človeških izkušenj, ki nas ne popeljejo le izven realnosti, temveč tudi izven običajnega jezika vsakdana.«

»Hipnotični roman odpira razmislek o tem, kako lahko po tragediji v družini odmeva tišina.«

»A si lahko vsaj enkrat tiho«

»Lahkotno in hkrati ostro resnicoljubno piše o izstopajočih posebnostih posameznika, o nekonvencionalni družini, o izključujoči družbi...«

»In ko sem enkrat definirala ta mali konflikt na enem primeru, sem ugotovila, da se to dogaja na mnogih nivojih, da je posameznik v konfliktu z družbo.«

»Mogoče te moje zgodbe o konfrontaciji malega človeka z družbo prinesejo tolažbo.«

»Rožančeva nagrada me je presenetila, saj imam zmeraj občutek, da ne sodim čisto v noben žanr.«

»Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.«

»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«

»Nagrade se nabirajo, a ta mi je posebej pri srcu«

»Če človek toliko let piše, se naberejo tudi kakšne nagrade. A ta je drugačna. To priznanje mi je še posebej pri srcu, ker je z balkanskim delom Evrope v dobrem in slabem povezan velik del mojega življenja. In posebej pri srcu mi je tudi Makedonija, kjer imam nekaj prijateljev, kjer je v zadnjem času izšlo nekaj mojih romanov in kjer so nekoč pripravili sijajno uprizoritev moje drame Veliki briljantni valček«

»Naša zlatna zamljica se je klicala Istra buh zna krko šekolov...«

»Poznam tudi nekaj izobraženih in zares prijetnih ljudi...«

»Kaj bi ji lahko še napovedal? Friedel je bila zlato dekle...«

»Potem so polovili teleta in jih začeli drugo za drugim klati...«

»Kaj počne Spomin med temi kamni v nenehnem / vračanju...«

»Imamo prav zaradi truda izjemnih pisateljic ter njihovega poguma in drznosti danes številne pozitivne spremembe v umetnosti in v družbi.«

»Pomembno je, da je ženska samostojna, da ima lastna sredstva za preživljanje, da ima pravico uresničevati svoje želje v poklicnem in zasebnem življenju.«

»Bojim se pisateljev, ki znajo svojo knjigo predstaviti za boljšo, kot v resnici je. Poznam pisce, ki znajo neverjetno elokventno govoriti o svojem delu - potem pa knjigo preberem in sem razočaran.«

»Resničnost smo pripravljeni izkriviti, da iz igre ne bi izšli kot popolni poraženci. Ob vsakem najmanjšem občutku strahu ali tesnobe zahtevamo nanju odgovor, pa tudi napotek, kako naj mislimo svet, ne da bi pri tem podvomili o svojih vrednotah, svojih čustvih, svojih dejanjih.«

»Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo.«

»Knjiga se na samem koncu 'zatakne', kot bi se včasih zataknila videokaseta.«

»Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina).«

»Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.«

»Vsakič, ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj 'vstopa po prstih', kot piše, 'da ne bi naluknjala papirnatega poda'.«

»Prebivala je na koščku papirja, velikem za človeško dlan.«

»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«

»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«

»Obzorja, zapisana v množini, nakazujejo na možnosti prihodnjih stanj, ki preko različnih mejnih in vmesnih miselnih prostorov presegajo enoznačna pojmovanja sveta.«

»O svojih delih ne morem govoriti na način, da jih pojmujem kot 'okno', ko nam nosilec odpre pogled na iluzijo stvarnega sveta, hkrati pa tudi ne gre za za premišljevanje ideje slike kot objekta ali ekranskega slikarstva.«