Ključna beseda: literatura

»Ne vem, zakaj je izpadla. Pojma nimam.«

»V zvezi z morilci skušam v svojih romanih vedno naslikati širši kontekst, bolj kot črno-bele upodobitve me zanimajo odtenki sive.«

»Lepo je odnehati, ko si na vrhuncu.«

»Trenutno pišem izjemno zahteven zgodovinski roman, ki sem ga omenila, in delam še dva druga projekta, tako da za kaj drugega preprosto nimam časa.«

»Nikoli ne bom trdila, da nima potenciala za nadaljevanje. Je pa lepo odnehati, ko si na vrhuncu.«

»Kmalu bomo dobili tudi TV-serijo Rdeča kapica.«

»pogumno spoprijel z literarnim 'mamutom'«

»koherenten, suveren in sočen prevod z močno avtentično prezenco«

»ohranil naraven epski zamah in ne da bi oslabil razumljivost sporočila, jasno izpeljal tudi zelo kompleksne povedi«

»knjigo, ki pogoltne človeka«

»So mogoče stvari danes drugačne? Mar govorimo o literaturi in njeni estetski vrednosti ali, nasprotno, o ljudeh, o odtenku njihove kože, o njihovem glasu, njihovi starosti, njihovih laseh, njihovem psu, kožuščku njihove muce, notranji opremi njihove hiše, barvi njihovega suknjiča?«

»mojstrovina nima nobene téme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti«

»ta zgolj je že vse in ta nekaj je že vse«

»literarni partizan«

»Vrnitev Blažonovih«

»klub samomorilcev«

»Mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem«

»Ali je literatura boljša od resničnosti?«

»Vsekakor bolje narejena, zanimivejša, marsikaj lahko olepša, vendar nimamo pravice zahtevati, naj bo literatura boljša od sveta.«

»Sem bil nekoč človek, zdaj pa sem samo še psovka.«

»Sem ambiciozen migrant, rad bi postal tako pisatelj kot Francoz.«

»Dragi prijatelji, ki se ga z mano po navadi samo totalno nažgete, vesela bom, če me boste obiskali in si ogledali, kako se trudim obnašati kot odrasla oseba.«

»Smrt je zmerom enaka, toda vsak človek umre po svoje.«

»Predstavljam si tišino, / ne krik galeba, ko spozna, / da doma ni, / tišino, ki potem sledi.«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču. / Dom so roke, položene na mizo / v nedeljski tišini, po delu, / prazne, ki čakajo, / ki odločajo, / edine, ki ustvarjajo zgodovino. // Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Poslušaj, nisem tukaj, da bi ti uničila življenje. To vse se je kar zgodilo.«

»Za deželo poletja je druga pokrajina. Zvečer / bo polna luna, ki ima ob strani pego / v obliki peščenega zajca. Luna, polna in bleda, / z ovsenim sijem. Ostaniva tu: razkriva se drugo poletje.«

»Duhovit, žalosten in iskren, njegove junake pa za nepozabne.«

»Nestabilnost demokratičnega ideala.«

»Ostra kritika demonizacije Drugega.«