»Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.«
»Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.«
»Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.«
»Večkrat so me prosili, naj napišem avtobiografijo, kar sem vedno odklonil; predlagali so mi tudi, naj dovolim, da mojo biografijo napiše nekdo drug, vendar sem se vedno nekako upiral ideji o knjigi, ki bi v celoti pripovedovala o meni kot posamezniku.«
»Kjer bi bilo literarno zanimivo odkrivati neke psihološke ali vsaj situacijske specifike, se teksti vse prepogosto zatekajo v enoplastno, površinsko upovedovanje skrajnih človekovih stanj.«
»Drugi način uporabe teh postopkov v Obiskih je namen šokiranja, podobno kot v žanru, ki je po tej tendenci vzbujanja ogorčenja ali osuplosti pogovorno primerno imenovan 'šoker'.«
»Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.«
»Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka.«
»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«
»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«
»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«
