Ključna beseda: knjiga

»Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna.«

»Iskrenost, dekliškost, občutljivost, nepretenciozna introspekcija. Avtorici uspe najti načine, kako opisati izkušnjo izgube, žalovanja in izolacije.«

»Če bi Materinsko knjižico razumeli zgolj kot zgodbo o splavu in izgubi sluha, bi bilo to podcenjevanje.«

»To ni bila prijetna naloga. Je pa bilo nujno potrebno.«

»Sovražila sem tistega psa.«

»Verjetno če bi bila boljša političarka, te zgodbe ne bi razkrila tu.«

»Večina Američanov ima rada svoje pse, zato menimo, da se guvernerka Noem zdi psihotična norica, ki spušča svojo igrivo psičko nad kokoši, nato pa jo kaznuje tako, da ji osebno razstreli možgane, namesto da bi jo skušala zdresirati ali ji najti ustreznejšo lastnico. Guvernerka očitno ne razume bistvenih političnih konceptov izobraževanja, sodelovanja, sklepanja kompromisov in sočutja.«

»Rentgenski žarek je namreč predvsem misel – ta pa je poglavitno orodje razuma in znanosti.«

»Poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti.«

»Knjiga, zlasti leposlovna, je civilizacijski skok omogočila ne samo zato, ker omogoča pretok informacij in podatkov od možganov do možganov, temveč tudi, ker branje usposablja ljudi za sprejemanje vedno novih informacij in znanj, spodbuja njihovo radovednost in tudi ambicioznost, njihovo željo po primerjanju z zgledi in odkrivanju novega. Hkrati pa spodbuja in razvija zmožnost empatije bralcev.«

»Nihče ni vedel, ali bom preživela. Z vseh strani so pritiskali nanj, prevzel je veliko odgovornost, da mi je verjel, se boril zame in bil moj glas.«

»Ne skrbi, jaz bom poskrbel zate, vedno bom poskrbel zate. Kar koli se zgodi, kakršna koli bo diagnoza, mi je vseeno, ker te imam neskončno rad. Če ne boš mogla jesti, te bom nahranil jaz, če ne boš mogla hoditi, te bom nosil.«

»Nikoli si ne bi mislila, da sem tako močna oseba.«

»Nihče ni vedel, ali bom preživela. Z vseh strani so pritiskali nanj, prevzel je veliko odgovornost, da mi je verjel in se boril zame in bil moj glas.«

»Ti si torej to. Tu si.«

»Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče.«

»Tistega dopoldneva v amfiteatru ni bilo videti varnostnikov – zakaj ne? ne vem –, tako da je imel napadalec do mene prosto pot.«

»Noža sploh nisem videl, oziroma se ga vsaj ne spominjam. Ne vem, ali je bil kratek ali dolg, širok lovski nož ali ozko bodalo, nazobčan kot nož za kruh ali zakrivljen nož ali nož na vzmet, kakršne imajo radi ulični nasilneži, ali pa morda celo mesarski nož, ki ga je izmaknil materi iz kuhinje. Vseeno mi je.«

»Šalehar je inteligenten, delaven in talentiran.«

»Odprtosti za sugestije v zvezi s tekstom in igranjem.«

»Slovenija je dežela, kjer cerkveni oltarji zavidajo vaškim šankom...«

»To je nekaj, s čimer se druga mesta v Sloveniji ne morejo pohvaliti.«

»Zapisi v metliški cehovski knjigi so v nemškem, ki je pričakovan in običajen jezik, kot v slovenskem jeziku, kar je izredno in izjemno.«

»Ali res hranimo rariteto, o kateri ne mi sami, ne strokovna in širša javnost ne ve prav veliko.«

»Cišin Liu je napisal najambicioznejšo znanstvenofantastično knjižno serijo, kar sva jih kdaj prebrala.«

»Hotel sem povedati zgodbo, ki presega čas in geografske meje, kulture in rase.«

»Ob prvem prizoru sem zazeval. Čeprav sem to pričakoval, me je vseeno šokiralo.«

»Cel pladenj cmočkov ...«