Ključna beseda: knjiga

»To je bila odprava, na kateri so skušali preplezati novo smer v južni steni Anapurne, a so imeli veliko slabega vremena in so si polomili zobe že v prvi polovici stene.«

»To je zgodba o moštvenem duhu, ker tam brez ekipe ni bilo nobenega upanja na uspeh. To je tudi zgodba o žalostnem koncu, Marjan Manfreda - Marjon je imel črne prste, ko je prišel s poskusa na vrh, in so mu morali dele prstov odrezati.«

»Pa niso najbolj poznali moje duše in mojega srca, ki je utripalo samo za plezanje.«

»To je bilo moje alpinistično dno. Spet sem se moral naučiti hoditi, plezati, si zaupati.«

»Nekdo je pripomnil: Kje pa si že videl avtobiografijo v dveh delih?! Pa sem rekel, saj sem že itak nekaj posebnega, bom pa še tukaj.«

»Sliši se pretenciozno, a gre za zelo elementarni poskus razumeti, kako delujejo naša družba, naša življenja, sistemi našega vsakdana, kot so zdravstvo, družina, religija, kako mislimo našo zgodovino, kulturo, hrano. In kako gledamo nase v stiku s tujci.«

»Ko sem razmišljal o ponudbi, da knjigo napišem, sem hotel čim bolj zlesti v čevlje tujca, na svojo domovino in vsakdanjo okolico pogledati skozi očala nekoga, ki mu ni nič, prav nič samoumevno. Zato sem se odločil knjigo napisati v nemščini. Ne predstavljate si, kako tako početje človeku odpre oči in spremeni pogled na najbolj samoumevne reči.«

»Knjiga je pisana za tuje bralce, za slovenske bi moral dele knjige, kjer pojasnjujem elementarne zadeve, spremeniti, napisati na novo.«

»Pogosto me sprašujejo, kako je mogoče, da mi je kot 11-letnemu dečku uspelo preživeti tam sedem mesecev, ko je znano, da je bilo nemško pravilo, da si tam, tudi če se te nihče ni dotaknil, v tem času moral umreti – od lakote, stresa, slabih higienskih razmer.«

»Sam to, da mu je uspelo, v 80 odstotkih pripisuje sreči, 15 odstotkov materini ljubezni in pet odstotkov 'spretnosti otroka, ki so mu ukradli otroštvo'.«

»Mengeleja ni zanimal, 'ker ni bil dvojček'.«

»Sprva jo po vsem svetu slavijo kot junakinjo, a se kmalu znajde v središču obsežne informacijske vojne.«

»Tako strogo niso varovali niti najbolj brutalnega serijskega morilca v Sovjetski zvezi Andreja Čikatila.«

»Saj nimamo opravka s premočrtno, še manj pa izrazito deskriptivno pripovedjo.«

»Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah, kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem o pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih pa tudi večnih vprašanj o družbi, medosebnih odnosih in drugem.«

»Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami.«

»si človek ne upa upati«

»si v resnici zelo zelo želiš, ampak ko si nekaj dovolj želiš, si sploh ne upaš priznati, da si to želiš«

»se mu zdi, da ne bi bila tako dobra, kot je, če si zanjo ne bi vzel časa«

»je pomembno delo opravljati s srcem«

»V medicini in zdravstvu je ogromno komičnih situacij, je pa pri pisanju tega potrebna velika mera empatije in predvsem samokritike«

»Vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo.«

»Ali bereš Cankarja?«

»Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede.«

»Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami.«

»Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojemu času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu.«

»Kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!«

»Dobil sem knjigo. To iskreno navdušenje, da lahko berejo. Kot da sem jim naredil uslugo s tem, da sem knjigo napisal.«

»To sem odprl v času, ko je ena od vlad oz. ministrstvo za zdravje sprejelo interventni zakon, da bodo specializacije na nacionalni ravni, ne na ravni bolnišnice.«

»Ljudje se počutijo, kot da te zelo dobro poznajo, kot da si njihov prijatelj. Ampak meni je ta odnos na nek način zelo lep.«