Ključna beseda: knjiga

»Ustvarjalni proces mi je v gledališču zanimivejši.«

»Moja vizija ob prevzemu gledališča je bila ustvariti in gojiti gledališče, ki ne bo nacionalno, ampak evropsko, odprto, večjezično, večkulturno in vključujoče.«

»Knjiga je nujno tudi osebna.«

»Nikoli ni nikomur idealno odgovarjalo, vedno je bilo za nekoga nepraktično.«

»To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes.«

»Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja.«

»Knjiga je nujno tudi osebna.«

»Nikoli ni nikomur idealno odgovarjalo, vedno je bilo za nekoga nepraktično.«

»To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«

»Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?«

»Kot nebo brez konca.«

»na neki način obravnavajo idejo o koncu«

»Tri novele v zbirki, vse nastale v zadnjih 12 mesecih, obravnavajo teme in kraje, o katerih sem veliko razmišljal – smrtnost, Mumbaj, slovo, Anglijo (zlasti Cambridge), jezo, mir, Ameriko«

»Vesel sem, da se zgodbe, ki se med seboj zelo razlikujejo po prizorišču, zgodbi in tehniki, vendarle povezujejo med seboj in z zgodbama, ki sta prolog in epilog te trojice«

»Pri tem postavlja temeljna vprašanja, s katerimi se bomo nekega dne srečali vsi. Kako se spoprijeti z vstopom v zadnjo fazo svojega življenja, se mu prilagoditi ali se mu upreti? Kako se posloviti od krajev, ki so postali tvoj dom?«

»Dramatični dogodek je Rushdie popisal v knjigi z naslovom Nož: premišljevanja po poskusu umora.«

»Knjiga ne obravnava romske glasbe, saj bi jaz, ki nisem glasbenik, v tem primeru lahko napisal le eno stran. Gre za muzikante, ljudi, ki so igrali in ustvarjali v tem prostoru.«

»Knjiga ne obravnava romske glasbe, saj bi jaz, ki nisem glasbenik, v tem primeru lahko napisal le eno stran.«

»Gre za muzikante, ljudi, ki so igrali in ustvarjali v tem prostoru.«