»Med najraznovrstnejšimi teksti tuje in domače dramske tvornosti, ki se v svojem prizadevanju po čim drznejšem avantgardizmu često zapreda v meglo hermetične nedostopnosti, je našel Lojze Filipič z zanesljivo roko razgledanega poznavalca vrsto del, ki po svoji komunikativnosti privabljajo še vedno novo občinstvo v gledališče.«
»Otroci so najlažje tarče, odrasli pa zgolj nemi opazovalci. Kaj lahko naredimo? Kdo dejansko govori? Do kam vse skupaj gre? Informacija je postala nafta 21. stoletja, manipulacija resnica, svoboda suženjstvo.«
»Kaj ostane od preteklosti? Zakaj določenih stvari nikoli v življenju ne naredimo? Obstajajo različne različice preteklosti. Različne zgodovine. Različne realnosti. Različna vesolja. Različni pomeni, posrkani v permanentni Nič.«
»Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir. Najdemo jo v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru.«
»Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov.«
»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«