»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«
»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«
»Na lastni koži sem, kot številni med vami, občutil nevarnost fizične nevarnosti, ko sem vadil in se učil svoje umetnosti v tem gledališču, ki ni v času velikih težav nikoli zaprlo svojih vrat.«
»Lahko umakneš posameznika na vrhu piramide, a ker je čas naredil svoje, je za njim že toliko drugih pripadnikov ideologije, da ga bo nadomestil drugi vodja in pobijanje se bo nadaljevalo.«
»Kritičnost je nujna, vendar ni dovolj, ker ne zmore družbene spremembe in kreacije nove možnosti. Potrebujemo umetnost, ki tudi in predvsem imaginira, ki skuša na novo zamisliti realnost.«
»Ampak gledališče in sploh umetnost nista samo to. Kritičnost je nujna, vendar ni dovolj, ker ne zmore družbene spremembe in kreacije nove možnosti. Potrebujemo umetnost, ki tudi in predvsem imaginira, ki skuša na novo zamisliti realnost. Torej ne le kritično presoja, ampak uprizarja, kar še ni misljivo. Umetnost je lahko resnično kreativna, lahko kreira to, česar še ni.«