Ključna beseda: gledališče

»Vlogam vnaša polnokrvnost, izhajajočo iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja.«

»Vlaškalić gledalca pretrese z neverjetno neobrzdano energijo.«

»Z izjemno odrsko prezenco zmore prežariti celoto neke uprizoritve, ji zagotoviti pravi naboj in vanj potegniti ves ansambel.«

»Z discipliniranim, natančnim postopkom je svoj lik očistil vsega nepotrebnega balasta, se z njim soočil iz oči v oči, odmaknil od samega sebe, da bi mu ponudil celoto svojega bistva.«

»To je napor, hkrati pa mi predstavlja duhovno čiščenje.«

»Postavljal se je celo pod vprašaj, saj je bila igra kar malce zavržno početje, v moji službi za to udejstvovanje ni bilo vedno razumevanja, hodil sem po robu, a se nisem pustil, zdelo se mi je, da je to umetnost, in da mi tega nima nihče pravice kratiti.«

»Ko sem iz enega sveta vstopil v drug svet, med druge ljudi – to me je osvobajalo. Temu se ne bi mogel odpovedati.«

»Imeli smo tudi nekaj konfliktov, a smo jih premagali.«

»Povezanost, strast sta v Šentjakobskem gledališču izjemni. Ustvarjanje je v gledališčih lahko v tegobnih trenutkih komu samo poklic, a tega nikoli ni v društvu, ki je zasnovano na prostovoljstvu. Mi smo teater s 100-odstotnim pogonom na strast, ne vodi nas želja po materialni blaginji in verjetno nas to kot 100-letnike dela tako vitalne in mladostne. Ta igralski nagon, ki je v igralcih, je večen.«

»Pravljica Janko in Metka me že dolgo vznemirja. Ko sem jo pred petnajstimi leti na akademiji režiral kot avtorsko radijsko igro, sem jo obravnaval parodično skozi psihoanalizo.«

»To, da ne govorimo, pomeni, da mora biti vsak gib jasnejši. Naša mimika mora biti izrazitejša. Točno moramo vedeti, kaj določen premik in gesta sporočata. Pravzaprav smo skozi študij predstave ugotovili, da so včasih besede povsem odveč.«

»Ker nisem neki hud plesalec ali izrazno gibljiv igralec, je bila novica, da bo pravljica za otroke brez besed, najprej zame majhen šok.«

»Glasbenica Polona Janežič ima izjemen občutek za atmosfere in je sproti pisala glasbo glede na razvoj posameznega prizora. Glasba je ves čas prisotna, poleg vzdušja soustvarja tudi dramaturgijo in ritem predstave.«

»Pred začetkom pouka sem hodila v Glej in ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča in do dela z ljudmi me je pripeljala do tega, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala direktorica.«

»Ponosni smo na svoje dosežke in bogato tradicijo. Zavedamo se, da je ljubiteljskih gledališč precej, zato je vpis še toliko bolj zgovoren, saj dokazuje, da so Šentjakobčani pustili nezamenljiv pečat v finem tkanju slovenske kulturne krajine. Za vse člane in sodelavce gledališča je to veliko priznanje in hkrati obveza za še bolj predano udejstvovanje v trenutno ne najbolj prijaznih časih.«

»Med samo obnovo se je izkazalo, da gre za zahteven projekt. Gradbeniki so se srečevali s številnimi težavami, saj stavba datira v leto 1899, vendar gre projekt za dva milijona evrov, kar predstavlja letošnjo največjo naložbo Mestne občine Ljubljana v kulturo, počasi proti koncu. Trenutno obdobje, v katerem obisk gledališč ni mogoč, je sicer idealen za prenovo. Vsi pa se že veselimo dne, ko bomo spet stopili na oder.«

»Koprodukcije so vselej predstavljale pomembno vezivno tkivo primorskih gledališč. S skupnimi močmi so nastale številne odmevne predstave, ki so navduševale tudi zunaj meja slovenskega kulturnega prostora.«

»Nekoč smo po končanem delu odšli v hotel Metropol; pa pripelje ogromna limuzina, ven stopi James Coburn z ogromno cigaro v ustih in mi reče: 'Ti, režiser pravi, da si dober, čestitam!'«

»Družba potrebuje duhovno hrano, ki jo dajeta glasba in gledališče, sicer postane slaba.«

»Koncerti in gledališke predstave med pandemijo niso bili nekaj odvečnega.«

»Tovrstna trditev označuje nevednost ter pomanjkanje kulture in razumevanja.«

»Gledališče drži zrcalo življenju.«

»Gledališče ne bo umrlo, dokler bo človek. To je duhovna hrana, ki jo človek potrebuje.«

»Festival je bil dobro pripravljen na izvedbo v teh zahtevnih okoliščinah, ohranjali smo visoko stopnjo prilagodljivosti in imeli pripravljenih več scenarijev.«

»Ko nas odnosa do drugega in drugačnega v prihodnjih dneh gledališka umetnost ne bo mogla učiti neposredno z odra, naj nas s svojim poslanstvom nagovarja posredno.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Pravi prijatelj je človek, ki ga prosiš za pomoč in veš, da ti je nikoli ne bo odrekel.«

»Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem.«

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«