»Tako je, to leto bom začel uresničevati dolgoletno ambicijo, da bi uresničil veliko delo, oprt na vse, česar sem se naučil v svoji dolgi karieri, vse odkar sem pri 16 letih delal v gledališču. Šlo bo za epsko delo velikih razsežnosti, ki sem ga poimenoval Megalopolis.«
»Francis Ford Coppola odšel v filipinsko džunglo, da bi posnel ultimativni film o vietnamski vojni, vojni film, ki bo končal vse vojne filme ‒ ven je prišla Apokalipsa zdaj, film, ki je bil žanr zase. Film, ki naj bi končal vojne filme, je postal film, ki je skoraj končal njegovo življenje.«
»Grozovitost sistema smo v filmu Izbrisana povedali skozi zgodbo ženske, ki se bojuje za svojega otroka, izbris je le nekakšen okvir.«
»Prav zabavno je snemati sploh prvo produkcijo tukaj, veselim pa se tudi, da se bom sem vrnil pogledat, kaj vse se bo še dogajalo. Upam, da bo ta kraj obstajal še 100 let.«
»Ko smo spreminjali koncept dela, je bilo težko za vse nas. Prvo vprašanje, s katerim se soočamo zaposleni v domovih, je vprašanje varnosti, kar najlažje zagotoviš z zaprtim oddelkom. Toda to ni tisto, kar bi si želeli za naše starše ali zase. Zato smo v okviru projekta celostne oskrbe osebe z demenco razvijali ozaveščanje vseh zaposlenih, sprva ožje delovne skupine, da smo se otresli tega strahu, da smo začeli na neki način sobivati z oskrbovanci. Ni bilo lahko. Tveganje je, strah je, toda višji cilj, to je kakovost življenja, je prevladoval.«
»Kako se pogovarjati z dementno osebo, kako jo pomiriti, če se razburi? Ena od oskrbovank tako nenehno govori isto zgodbo, kar bi nepoučenega človeka lahko hitro iztirilo, a kot v filmu poudari sočutni negovalec, je zanje zelo pomembno, da jim prisluhnemo, da jih ne utrujamo z vprašanji, kaj se je zgodilo pretekli teden, saj tega spomina nimajo, zelo dobro pa vedo, kaj se je recimo zgodilo pred 50 leti. 'Velikokrat ne najdejo besed, zato je pomembno, da govorijo zgodbo, ki jo poznajo, tudi zaradi tega, ker so suvereni pri samih besedah.'«
»Osebe z demenco so samo na začetku bolezni še delno samostojne, potem pa vedno manj, in so potem vedno bolj odvisne od pomoči drugih. Največ ljudi z demenco pa živi doma in v zadnjem času se osredotočamo nanje: da bi se zanje izboljšala kakovost življenja.«
»Zadnje leto se je oskrba omejila na zagotavljanje varnosti in zadovoljevanje osnovnih potreb. Že slednje je pri takem človeku pravi projekt. Ko oče ni več našel vhoda v podstreho, je bil prelomen trenutek, ko smo resno začeli razmišljati, da bo treba nekaj narediti.«
»Pomembno se mi zdi povedati zgodbo, v kateri polno zaživijo človeški odnosi in kjer se spet vzpostavi občutljivost za drugega kot pomembna vrednota današnje civilizacije.«
»Svet, kot ga živimo, je svet zastoja. Obstali smo v nekakšnem civilizacijskem zamašku, iz katerega brez medsebojnega razumevanja in upoštevanja osnovnih človeških in humanističnih vrednot ne bo izhoda.«
»Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji, kot je bil pred leti, temveč zato, ker smo mi iz dneva v dan vse manj človeški.«