Ključna beseda: družina

»Rečem lahko, da prevzemam odgovornost za svojega protagonista.«

»broccoli land«

»Od časa do časa so prejeli enkratno pomoč. Po rojstvu otroka smo odredili nadzor nad starševsko skrbjo za otroka, da bi jih imeli na očeh, vendar nikoli nismo opazili nobenega zanemarjanja niti nasilja.«

»Družino smo zadnjič obiskali 22. februarja letos, a ni bilo nobenih znakov o zanemarjanju otroka. Mama je vedno sodelovala in nismo opazili nobenih znakov psihičnih težav. Vsi smo globoko pretreseni. V šoku smo.«

»Od vseh izpitov, ki sem jih naredila med študijem medicine, specialističnih, strokovnih, doktorata – najtežji je bil slovenščina.«

»Ne bo zdravnica? Katerina rada nastopa, stara je deset let, doma se včasih pohecamo, da ne bo zdravnica, da se ne bo preveč 'matrala' v življenju, v Črni gori je pred kratkim nastopila kot slovenska predstavnica med 13 državami.«

»Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani.«

»Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …«

»Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš.«

»Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš.«

»Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli.«

»Sem si želela nove, bele s srebrnim robom, ampak mi jih mami ni mogla kupiti, pa imam tiste stare …«

»To so neprespane noči, mesece trajajoče tuhtanje, čeprav že dobro veš, da ne zmoreš. A ta sram, da ne moreš plačati, da ne moreš kupiti najosnovnejših stvari … Kljub temu še kar oklevaš, ne zmoreš tistega koraka. Sem mislila, da ga sploh ne bom zmogla. Ti se boriš s tem, traja mesece, čeprav se stanje slabša. Potem pa se zaveš, da je to tvoja dolžnost, zaradi otrok.«

»Performans je osebna zgodba; monolog ženske, razcepljen na dva glasova, ki vsak po svoje doživljata globoko zarezo v družinski biografiji – njen razpad.«

»Je premislek o ideji in realnih zagatah t. i. klasične družine, v kateri se zrcalijo stereotipi heteroseksualnega partnerstva in s tem povezane igre ženskosti, moškosti in starševskih vlog.«

»Z uporabo pojma funkcionalne fiksacije (uporaba predmeta le v skladu z njegovim namenom) v človeških interakcijah in v igranju (družbenih) vlog umetnica razkriva meje, kjer konvencionalna uporaba rutine postane patološka.«

»Njegovo življenje je delovalo v redu, a številni iz naše vasi so odšli v Kanado in ZDA, kjer zdaj lepo živijo in dobro zaslužijo.«

»Letno poročilo je postalo desetletno.«

»Zdaj njo prepričuje, naj ne pobegne iz hiše, medtem ko se fotografiramo na stopnišču.«

»V telovadnici je prepoznal osebno pomembnost prostora – tu je svoje telo, gib in duha uril njegov stric.«

»Da bi ustvarjal nove prostorske rebuse, je Boris s pomočjo očeta in mame razstavil in odpeljal telovadno orodje in parket.«

»Umetnik s preoblikovanjem in premeno uporabe materiala po eni liniji preobrača in premišlja stričevo zgodovino, po drugi pa samorefleksivno naslavlja lastno delovanje, ki ga obiskovalki_cu prav tako ponudi v premislek ob hoji po na novo postavljeni premikajoči se in nestabilni parketni površini.«

»Številni pari raje nimajo otrok ali zgolj enega. To je tragedija.«

»Demografsko zimo, ki jo je treba premostiti v dobro družine in naše prihodnosti.«

»Otroci potrebujejo občutek varnosti, ki jim pomaga vzpostaviti zaupanje v svoje starše.«

»Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo.«

»Vse te rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine zamer, ki nas za zmeraj zaznamujejo, in niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne olajša naših bolečin.«

»Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je to le šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj.«

»V tej potrošniški, pogodbeni družbi, kjer je telo temelj identitete, kjer je treba biti ne samo zdrav, ampak tudi učinkovit in po možnosti še lep, tukaj bolezen nima česa iskati.«

»Ko daš ven, ko si iskren, bodisi z besedo ali s knjigo, te to odreši velikih stisk, tesnob, ker tišina te poškoduje in te spremlja vse življenje.«