»Vsepovsod je bila belina, zgoraj, spodaj, ob strani, povsod sama belina. Človek je imel občutek, kot da je zavit v rjuho. Bilo je čisto nasprotje teme, ampak Alice se je zdelo enako strašljivo.«

»Bruseljski veter se ti zažene v hrbet – tak je ta občutek. Klanec je dobil vozovnico za Evropo: ta zares slovenski roman, tako prežet z lokalnim, bo zdaj lahko preveril, ali se v njem zrcalijo tudi svetovne sile. Ponosna sem nanj, malo se pa tudi grizem zaradi vrtinca, v katerega vleče še mene zraven. No, veter imam rada.«

»Čeprav sem lahko po logiki dejstev z zmernim optimizmom zrl v prihodnost, pa sem bil ves čas na trnih zaradi zgrinjanja vseh teh 'videl sem te' na eno samo točko v mojem življenju, ki je bila nedvomno naključna in posledica posebnih okoliščin v medzvezdni vidljivosti.«

»Morda je to malce črnogledo, a za Pahorja se mi zdi, da je bila njegova priložnost zamujena s tem, ko je leta 2002 zmagal Imre Kertesz s podobno temo, kot jo opisuje roman Nekropola (1967). S tem je bila ta politična dimenzija izigrana.«

»Upam, da mi je s tem romanom prek literarnega, romanesknega pričevanja o svoji izkušnji (op. s slabovidnostjo), vendarle uspelo odstreti neko tančico s te razmeroma velike stigme. Ker vid je izjemno pomembna zadeva.«

»Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo.«

»Prepričan sem, da se majhen narod, kakršen je slovenski, narod, ki živi na sečišču svetovnih poti, prepričan sem, da se tak narod lahko reši samo z vero vase, z zdravo, trezno, a neomajno nacionalno zavestjo.«

»Kar se nekako ujema s temo knjige: odsotnost.«

»Ne poznate me, ampak ste verjetno že videli moj obraz. Na prejšnjih fotografijah so nas s piksli izmaličili do pasu, celo naši lasje so bili preveč izraziti, da bi jih razkrili. Toda zgodba in tisti, ki so jo ščitili, so se izpeli in na temnejših koncih spleta nas ni bilo težko najti.«