»Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«
»Ker sem želela čim bolj neposredno, na nek način dokumentarno, prenesti dramsko besedilo v zvočni medij, brez olepševanj, brez pravljic. Ne vem, če drži, da je biti mama najlepša stvar na svetu, vem pa, da dejstvo, da si mama ali pa da nisi mama, vpliva na življenje vsake ženske.«
»Protagonist besedila je bolno anoreksično žensko telo. Govori o okolju, v katerem ženske odraščajo in bivajo ter je slepo za perspektive žensk in je pogosto do njih sovražno, nevarno ter nasilno.«
»Odraščanje na podeželju, študij v prestolnici, vračanje v kraj otroštva z odzivi okolice … Lahko bi rekla, da sem se z lahkoto poistovetila z glavno junakinjo, da sem jo čutila od prvega branja dalje.«