»Kdor hoče peti otrokom, mora imeti glas, ki gre čez do-re-mi in nazaj do mi-re-do. A sam glas še ni dovolj. Mora imeti tudi veliko in lepo srce, v katerega gredo vsi otroci od Anžeta do Žige pa od Žive do Anke. Tak glas in srce, bi rekel, ima Romana Krajnčan. Zato poje otrokom prave njihove pesmi.«
»Prve izjave po demokratičnih volitvah leta 1990 še ne govorijo striktno o zapuščanju Jugoslavije, govorijo o tem, da je treba slovensko državo najprej zgraditi, potem pa se lahko pogovarjamo o sodelovanju z drugimi republikami, kar bi omogočalo bolj ali manj ohlapno konfederacijo, kot je danes EU, ki ima včasih še premalo moči, da bi lahko uredili nekatere stvari, kot je migrantska kriza.«
»Tu vidim izrazito dvojnost, po eni strani so se profilirale in stopale na prizorišče nove politične sile, po drugi strani pa so tudi drugi po Evropi, tudi slovenska oblast sama, Slovenijo v tem času že videli kot nekaj povsem drugega.«
»Tudi danes, 30 let kasneje, je jasno, da je suverena slovenska država, ki je demokratična in vpeta v Evropo, temeljno orodje našega obstanka in razvoja.«