»Upajmo, da bo ta nagrada tudi spodbuda nacionalni radioteleviziji pri ohranjanju njene neprecenljive kulturne dediščine, katere del je tudi opus Antona Tomašiča.«
»Igraš glasbo, najprej to, kar ti čutiš, in če to nekdo drug začuti, potem imaš srečo. To je po mojem to. Mogoče moraš imeti srečo, da to, kar je tebi všeč, da se dotakne drugih ljudi.«
»Včasih je prišel sam, brez povabila. Imel sem koncert in naenkrat se je pojavil na njem. To so bili časi, ko sem šele začenjal resno koncertirati, on pa je prišel kot velika zvezda, da bi povečal sloves mojega koncerta.«
»Med ljudmi krožijo govorice o različnih temah, a diskurz se spremeni, ko nekdo odpre določeno temo v javnem prostoru. Potem ne gre več za govorice, ampak za javno razpravo. Očitno se je to zgodilo tudi s fenomenom lova na ljudi v Sarajevu. S pričevanji, ki jih vsebuje film, zlasti dveh oseb, ki sta bili v osebnem stiku s tem pojavom, smo odstrli zaveso in zdaj vsak dan srečujem ljudi, ki mi pripovedujejo, da so za safari že slišali.«
»Leta 2011 je bil objavljen Zakon o filmskem centru in s tem 17. člen tega zakona, ki zahteva, da nacionalna televizija da 2 % letnega prispevka za koprodukcijska sodelovanja s slovenskimi neodvisnimi producenti.«
»Obstajala je struktura, ki je omogočala določenim ljudem, da s srbskih položajev nad Sarajevom za plačilo streljajo na prebivalce obleganega mesta. Prišli smo do določene točke vednosti, od tu naprej lahko slutimo, ne moremo pa kategorično ničesar trditi.«
»Film daje gledalcu slutiti absolutno zlo, ki se skriva pod maskami človeškosti, in hkrati prinaša uvid v usode tistih, ki so jim krogle ostrostrelcev za vedno spremenile življenje. Skupaj z njihovim trpljenjem približa gledalcu tudi njihovo modrost in moč volje do življenja.«
»Menim, da je prav in moja dolžnost, da se tako odzovem na predstavljena dejstva v dokumentarnem filmu Sarajevo safari režiserja Mirana Zupaniča, po katerem so tujci, lovci na človeške glave, plačevali, da so med obleganjem Sarajeva streljali po nedolžnih civilistih.«
»O 'lovu' na civiliste v BiH-u v času vojne se je govorilo dlje časa. O tem so ljudje v Sarajevu, tudi novinarji, govorili in pisali v preteklosti.«
»V vodstvo so potem pozneje prihajali ljudje, ki niso vedeli, kako program nastaja. Mogoče so vedeli, kako izgleda program, ne pa tudi tega, kako ga narediti. To je velika napaka.«