Omemba: Miljana Cunta

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina...«

»SPOMIN bistri zabrisano obliko...«

»Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem.«

»Verjamem, da moraš pisati iz pozicije absolutne iskrenosti tudi v načinu, v katerem pišeš: da se ne delaš, da si pametnejši, kot si, da si bolj humoren, kot si, da si bolj izobražen, kot si. Če pišeš iz sebe, če pišeš iskreno in odprto, se ti bodo odprli tudi bralci.«

»Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo.«

»Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase.«

»Zadržan, a estetsko dovršen pesniški izraz«

»Pesnica se odloča za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce«

»Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij«

»Jana Zupančič z enako ustvarjalno silo ustvarja v različnih igralskih legah«

»Popolno obvladovanje pevske tehnike Nuški Drašček omogoča razpreti razkošno pahljačo vseh tančin glasu«

»Še najbolj ga je zaradi angažiranosti in duhovite pripovednosti mogoče primerjati s Hinkom Smrekarjem«

»Odlika filma so številni detajli, ki jih Sara Kern kot režiserka sestavi v pretresljivo celoto«

»Pesmi ne piše popolnost.«

»Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo.«

»Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, da postaneš vse, megla, krilo, zrak, da si vse to ves, potem méne izgubijo ostre robove in ostane samo še gibanje, preprosta plovba v drug časovni pas.«

»Pero je močnejše od meča.«

»Žalosti me, kako veliko je število spopadov po svetu. Najmanj 55. Nekateri trajajo že desetletja.«

»V družbo, ki je strukturirana kot satovje! Kateri idiot je to izbral za leitmotiv?«

»Samo skozi branje knjig se lahko zavemo situacije.«

»Poezija se rodi in nagovarja v samotnosti.«

»Napada Hamasa na izraelske civiliste ne smemo relativizirati.«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«

»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«

»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«

»Pesem je pravo darilo času: lahko ga razumemo kot premico, ki se pne v neskončnost in venomer beži od nas, ali ciklično, kot je v krogu razporejena urina številčnica, po kateri tiktakajo kazalci.«

»Tradicionalni merilec časa je danes že skoraj element odsotnosti: če smo se jo odvadili nositi na zapestju in namesto tega vklopili alarm na mobitelu, ki nas opomni, kdaj naj nehamo delati.«

»Nič od tega ne velja za uro, ki jo opisuje Miljana Cunta. V pesem namreč vnaša zgodovino, ki na osebni ravni priča o prehajanju človeka in prednikov, na ravni družbenega konteksta pa tudi o spremembi družbenega sistema ter skupaj z njim človekovega odnosa do lastne eksistence.«