Omemba: Gašper

»Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.«

»Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.«

»Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.«

»Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.«

»Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.«

»To ni bil ekshibicionizem, to ni bilo izpostavljanje. Nismo šli na Triglav v supergah ali natikačih. Vsi smo bili zelo dobro opremljeni, tako, kot se gre v jamo. Voda je bila pod tisto mejo, do katere se še lahko gre v jamo.«

»To je bil izreden dogodek, kaj takega se v 30 letih ni nikoli zgodilo. Da bi vodnik to delal zaradi zaslužka? Nikoli. Sicer bi vodil horde ljudi v jamo, tako pa jih sprejme samo do sto na leto, čakalna doba je dve leti.«

»V bistvu je bila lepa izkušnja, a zame tudi stresna, grozna. Si anksiozen in nesproščen v določenih trenutkih, ampak poskušaš ostati pozitiven, misliti na družbo, ki jo imaš okoli sebe.«

»Potem te začne skrbeti.«

»V tako kratkem času, v 55 urah, še nisem spoznala toliko srčnih ljudi.«

»Od širše družine nimava nikogar, na kogar bi se lahko zanesla.«

»V resnici imava le drug drugega.«

»Najbolj bi si želela, da bi lahko najela stanovanje, ki bi lahko za dlje časa postalo najin dom.«

»V resnici sva brezdomca.«

»Težko je, ker sva sama, taki časi so, da je res dobro biti skupaj. A pač je, tako kot je …«

»Vsakdo, ki je kdaj hodil v šolo, zdaj že ve, kako bi se v šoli moralo delati. V resnici ni tako preprosto. Usklajevanje pričakovanj in pa resnična zmožnost je v resnici ena bolj zahtevnih stvari v šoli.«

»O, to pa ja. Za ocene se zelo borijo, pa pravzaprav ne za visoke ocene, borijo se za petke. Ker nič manj kot pet, nič manj kot 100 odstotkov ni več dobro, kar je po mojem mnenju strašno skrb vzbujajoče, saj ta tekmovalnost ustvarja nesrečne otroke, ustvarja občutek, skorajda večne neuspešnosti.«

»Noben moški nima pravice prisiliti žensko, da se pokrije.«

»Ne, pes ni znorel. Kriv si ti, ker se ga nisi naučil voditi.«

»Če je katoliška vera pristna, je lahko prihod drugače verujočih tudi izziv.«

»Če kdo vpraša hčerko, kje je njena mamica, pojasnim, da ima še enega očka.«

»Če bi mene nekdo dvakrat na dan brcnil, privezal na verigo in mi ne dal hrane, bi ga po dveh mesecih tudi jaz ugriznil.«

»Pes ni nikoli kriv. Pes ne zna govoriti. Brani se lahko le tako, da zarenči in ugrizne.«

»Se je že zgodilo, da smo psa po eni uri vzeli nazaj.«

»Ne, ni pes znorel, ti si 'cajtal' ego.«

»Buli so tako brihtni, da samo še govoriti ne znajo.«