Omemba: Ana

»To ni bil ekshibicionizem, to ni bilo izpostavljanje. Nismo šli na Triglav v supergah ali natikačih. Vsi smo bili zelo dobro opremljeni, tako, kot se gre v jamo. Voda je bila pod tisto mejo, do katere se še lahko gre v jamo.«

»To je bil izreden dogodek, kaj takega se v 30 letih ni nikoli zgodilo. Da bi vodnik to delal zaradi zaslužka? Nikoli. Sicer bi vodil horde ljudi v jamo, tako pa jih sprejme samo do sto na leto, čakalna doba je dve leti.«

»V bistvu je bila lepa izkušnja, a zame tudi stresna, grozna. Si anksiozen in nesproščen v določenih trenutkih, ampak poskušaš ostati pozitiven, misliti na družbo, ki jo imaš okoli sebe.«

»Potem te začne skrbeti.«

»V tako kratkem času, v 55 urah, še nisem spoznala toliko srčnih ljudi.«

»Živo se spominjam vsega, kot bi bilo včeraj. Spominjam se hodnika in piskanja naprav.«

»Na začetku sva z možem sebe postavila na stranski tir. Na prvo mesto sva postavila otroke in skrb za njih.«

»Kakšen je bil videti takrat, pravzaprav ne vem, sama sem ga prvič konkretno videla naslednje dopoldne.«

»Nikoli ne bom pozabila sprejema v porodnišnici, kjer so najprej rekli, da nimajo kaj, da pač otrok ne bo preživel, ker je res skrajno nedonošen.«

»Ko smo prišli domov, sva bila oba s partnerjem dobro podkovana tako s praktičnim znanjem kot z informacijami.«

»Prišli smo, da podpremo slovenske športnike.«

»Navijam za Slovence.«

»Vsi bi morali biti ponosni na prvenstvo!«

»Tako sem ponosna, presrečna sem, da sem bila del te zgodbe. Lepšega ne more biti.«

»Planica je zakon!«

»Da sem odšla iz Zaporožja, je bila najboljša mogoča odločitev.«

»Iz Odese smo odšli, ker si za svoje otroke ne želim, da bi znali po zvoku razlikovati, katera raketa leti.«

»Otrok, ki si ne morejo privoščiti poletnih počitnic na morju, je zagotovo še veliko več kot 500. Te morda najbolj žalostne družinske zgodbe so velikokrat prezrte, o njih se ne govori, tudi same družine, ki jih občutijo, prej prevevata sram in velika žalost, kot da bi to izpostavljale.«

»Ti, ki prihajajo iz socialno deprivilegiranih okoliščin, imajo najprej preizkus plavanja. Ugotavljamo namreč, da kar tretjina otrok ne zna plavati ali zelo slabo plava, in zato imajo pri nas strokovno vodene plavalne tečaje.«

»Najbolj všeč sta mi plavanje in potapljanje, pa da nam vzgojitelji izpolnijo željo, če imamo kakšno idejo, kaj bi še počeli.«

»Voda je super topla, najbolj všeč so mi vodne igre, kjer zmagovalec dobi nagrado.«

»Všeč mi je, ker vedno najdeš nekoga za družbo, ali pri delavnicah, ali pri kosilu ali potem pri sprehodu zvečer.«

»Zelo so prijazni, razdeljeni smo v različne skupine, in če imamo kakšno željo, se vedno da vse zmeniti.«

»Ja, vzgojitelji niso strogi, sem pričakovala, da bodo bolj, glede na to, da smo včasih kar divji. Moramo jih poslušati in se držati urnika, ampak se vse lepo dogovorimo.«

»Vsa hrana je res super. Dobimo tudi sladoled in limonado. Pa všeč mi je, ker voda v morju in v bazenu ni mrzla.«

»Glavno poslanstvo tega projekta ni samo pričarati nasmeha otrokom, ampak je tudi spodbuditi druge, da sledijo našemu poslanstvu, da razsajamo to sočutje tudi med vse druge v Sloveniji in v svetu.«

»Rusi so streljali, pri nas so požgali štiri hiše, obstreljevali so nas s topništvom. Tanki so podrli veliko ograj.«

»V naši vaški šoli je bilo rusko poveljstvo. Vedeli so, kje živi moj brat, in so ga šli iskat.«

»Prišli so k nam, k mojim staršem. Moj brat se zdaj bojuje za Ukrajino. Gledali so njegove fotografije. Že leta 2014 se je bojeval v Donecku, v Lugansku. Zdaj je že drugič v vojski.«

»Kar 15 jih je prišlo, z avtomatskim orožjem. Bali smo se, da bodo vso družino postrelili, ker je njen član vojak.«