Omemba: Špela Kravogel

»Odraščanje na podeželju, študij v prestolnici, vračanje v kraj otroštva z odzivi okolice … Lahko bi rekla, da sem se z lahkoto poistovetila z glavno junakinjo, da sem jo čutila od prvega branja dalje.«

»Strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov.«

»Nenehna negotovost pa ga spravlja v vse večjo stisko.«

»To je najbolj zelen klobuk sveta!«

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»Natrgan slog Pie Prezelj v tem kratkem romanu bolj nakazuje kot pripoveduje, a vendar z niansami pove vse.«

»Presenetilo me je, koliko podobnih zgodb se je odvijalo na slovenskem podeželju, pa ni o tem nihče pisal.«

»Natrgan slog Pie Prezelj v tem kratkem romanu bolj nakazuje kot pripoveduje, a vendar z niansami pove vse.«

»Kljub temu pa skrbno izbira teme in dialog, skozi katere presevajo različne plasti.«

»Zgodba Ksenije odpira vprašanja najstniške nosečnosti, prenašanja travm staršev na otroke.«

»Po uprizoritvi se bo dramaturginja Vilma Štritof pogovarjala z ustvarjalkama.«

»Na začetku pisanja besedila sem razmišljala o tem, ali se res vsi mladi z veseljem odselijo iz domačega (manjšega) kraja v drugo (večje) mesto.«

»Vprašala sem se, koliko se poslušamo med sabo v nekem vsakodnevnem pogovoru in ali sploh slišimo, kaj nam sogovorec govori.«

»Vsak obisk domačega kraja prinese spomine na odraščanje, na prve simpatije, ljubezni v okolju, ki ti je domače in obenem 'premajhno'.«

»Periferen ali metropolitanski? Je možna izbira samo ena? Ali pa si lahko sočasno oboje?«

»Provinca je zgolj v glavah ljudi. In to drži kot pribito.«

»Na začetku pisanja besedila sem razmišljala o tem, ali se res vsi mladi z veseljem odselijo iz domačega (manjšega) kraja v drugo (večje) mesto, kot s temo odseljevanja mladih posredno sporoča družbena dikcija.«

»Ob tem pa nenehno vznika vprašanje, kje (in kaj) sploh je dom.«

»Periferen ali metropolitanski? Je možna izbira samo ena? Ali pa si lahko sočasno oboje? Sam spadam v slednji tabor. Nikoli zares čisto odjeseneziran in nikoli čisto zares poljubljaniziran. Večni nomad.«

»V nasprotju z glavnim, neslišnim, a še kako prisotnim likom v igri živim na nasprotnem koncu palice, rojena v prestolnici, ustvarjam in delam pa v provinci.«

»Zadnje ure leta, ki naj bi prinesle mirno slovo od starega leta, srečo, veselje, rajanje in harmonijo v krogu najbližjih in najljubših, se namreč v tokratni komediji zaostrijo v trenutek, ko na dan izbruhnejo zamolčane resnice, zamere, konflikti in frustracije v vsej svoji ironični komičnosti.«

»Osrednja junakinja, samska mlada ženska, študentka v glavnem mestu, v tokratni igri nima besede.«

»Igra je parodična kriminalka egoizma in pogoltnosti kot prevladujoče lastnosti odnosov med družinskimi člani.«

»Zgodbe iz zakladnice slovenskega ljudskega slovstva sta v zaokroženo pripovedno celoto povezala dramska igralca.«

»Morda je zato skrajni čas, da se večkrat in pogosteje vprašamo, zakaj, in tudi zahtevamo odgovore.«

»Plejada socialno, generacijsko in značajsko različnih osebnostnih profilov ljudi jo nagovarja, sprašuje, spravlja v neprijeten položaj ali pa se iskreno čustveno odzove.«

»Igro je leta 1997 zrežiral Aleš Jan.«

»Kakšen bi bil svet brez zakajev in vprašajev?!«

»kakor slišanje drugega časa in razdalj in hrepenenj in spominov«

»Kamorkoli greš, maska na faci je ...«