»Ne moremo kar tako iskati odgovornosti za nekaj, kar se nam dogaja. To počnejo Američani, to počne kapitalizem; pravzaprav obožujem, ko mi rečejo, da smo mi sami odgovorni in da je naša lastna krivda, da smo revni ali da nam ni uspelo v življenju, ne pa da je to zato, ker smo temnopolti ali ker smo iz manjšinske religije ali ker smo preprosto manjšina. Čeprav ženske niso manjšina – so polovica sveta. In načelo, da ženskam ne verjamemo, je grozljivo, patriarhalno načelo. Me lažemo, češ ženska se laže, da je bila posiljena. Ne! Lažejo posiljevalci, ne posiljeni.«
»Prvih 17 let sem preživela v Beogradu, naslednjih milijon pa v Sloveniji. Ne mislim, da je v Sloveniji manj šovinizma kot v Srbiji, morda je manj mačizma, šovinizma pa ne. Družbi se ne razlikujeta toliko, kot bi si morda želeli Slovenci.«
»Ko govorimo o teh stvareh, ne smemo pozabiti, da se še vedno bojimo iti ponoči ven. Zakaj? Ker se ves čas počutimo ogrožene. Naša življenja so bolj ogrožena prav zaradi tega občutka, da nas ves čas lahko nekdo napade. To so preverjena dejstva. Nasilja je zdaj še več med korono. V svetu je več femicidov, to je dejstvo.«
»Nisem na splošno proti migracijam, nasprotujem miselnosti, ki se je pri nas razvila, da je pobeg edini izhod. To se zdaj dogaja pri nas. Tudi v drugih državah. Ljudje enostavno odrežejo svojo državo in svojo družbo, ker menijo, da sta jim država in družba nekaj dolžni in da je bolj razvita kapitalistična država veliko boljša, kot je naša.«
»Sanjska knjiga po Blatnikovih besedah predstavlja knjigo dobre poezije, čeprav se obenem zaveda, da se bo kakšen strokovnjak 'obregnil' ob besedo poezija, saj je vmes tudi nekaj proznih del.«
»… svet teh zgodb, njihova prostorsko-časovna mreža, zajema, predvsem in najbolj, osebni svet lika zgodbe, to je osebe, prostore, predmete, prav kakor tudi celo vrsto kompleksnih in neulovljivih besednih entitet, ki nastanejo s prežemanjem teh treh kategorij.«
»To so taki zvezki, na drobno popisani s svinčnikom. Ko začneš listati, se ne prikaže zgodba. In ne veš, ali je zgodba, ki jo začenjaš prepisovati, kaj vredna. Greš od besede do besede.«
»Nekatere pravljice, ki jih prepozna kot močne, kot vredne, da živijo naprej, namreč zaradi same ubeseditve ali določenih vsebinskih drobcev v izvorni obliki ne morejo doseči današnjih naslovnikov.«
»Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamor koli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj.«
»Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno.«
»Včasih nam resnično življenje postreže s čim tako neverjetnim, da si, če se ne bi zares zgodilo, take zgodbe ne bi mogli izmisliti. In včasih je v najbolj vsakdanjih zgodbah največ lepote. Nekatere zgodbe so žive, ker jih s tako prepričljivostjo pripoveduje tisti, ki jih je doživel. In nekatere se ločijo od svojega pripovedovalca in zaplavajo med legende«
