»S pomočjo teh gledalca nagovarja tudi na kritično vrednotenje pojavov našega časa, na razbiranje uničujočih sledi in spopadanje z ogroženostjo preživetja.«
»Razstavljena dela sintetizirajo avtoričino likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj, stilne transformacije, ki pa z manjšimi odkloni ostajajo v polju reduciranja predmetnosti.«
»Ko sem prišel domov v Škofjo Loko, v atelje na škofjeloškem gradu, kjer so bila v ozadju narava in drevesa, sem videl, da moram poiskati svojo pot v smislu, da začnem odkrivati v tistem okolju, v katerem živim in ki ga doživljam.«
»Njegova dela nastajajo med klasično modernistično in postmodernistično tradicijo z nagnjenjem do figuralike, ki je ni neposredno posnemal, temveč jo je razvijal in preizpraševal v odnosu do aktualnih umetnostnih smernic.«
»Tihega in močnega umetnika, ki je živel za umetnost in je ostal zvest svojemu likovnemu svetu do samega konca, ne bomo pozabili, saj za njim ostaja globoka vrzel.«
»Antoni Tàpies je eden od najbolj znanih španskih umetnikov po drugi svetovni vojni, je umetnik preprostih podob in oblik, ki se ponavljajo v njegovem celotnem ustvarjanju, in mojster eksperimentiranja z materiali.«
»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala.«
»Sama govori o tem, kako sta prehajala med svojimi polji ustvarjanja – od avantgarde iz New Yorka in Japonske, ki jo je poznala ona, do rokenrola, ki je bil v njegovi domeni. Drug drugega sta navdihovala ter zelo pozitivno in plodovito prispevala k življenju drug drugega.«
»Poseganje v naravo je minimalno, skoraj platonsko v pazljivosti do obstoječega, četudi človeško ustvarjenega, a kljub vsemu vključenega v življenjski cikel nastajanja in propadanja.«
»Vmes pa je medij, ki se zaveda, kako prostran in edinstven je prostor, ki nas zaznamuje: vseobsegajoč in lasten, od najmanjšega dela atoma do širnega vesolja, oseben in družben, naraven in umetniški, a samo eden in edini.«
»Kot bi čutila, da lahko odloži svoje orodje, s katerim jih je varovala, da niso več potrebne črte, s katerimi jim je vedno ustvarila krhek, a močan oklep pred našim pretiranim vdorom v njihovo intimo, zdaj so tukaj, kot bi odgrnili zaveso, kot bi odstranili zunanje stene, zdaj so prišle na dan vse barve, na dan so prišle oblike, ki so bile vedno dovolj skrite, ni več strahu, ni več jutri, na katerega mora ženska misliti vsak dan in vsako uro, premišljati vsako svojo besedo in korak, zdaj je tukaj vse, pred nami, intenzivnost včerajšnje varovane intime in osebnosti je nadomestila preprosta, a močna dejanska podoba.«
»Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.«
»Oda Palestini Hadrović pa je večmedijski projekt, ki je v zaostrenih razmerah še aktualnejši, razmišlja pa o komuniciranju v zasebnem in javnem prostoru ter o pomenu posameznikove participacije v kolektivnem diskurzu.«
»Že januar 2024 s koprodukcijo Fausta je pokazal, da gledalci in obiskovalci polnijo naše dvorane z neverjetno energijo in vehemenco.«