»To, da ni jasno, od kod je neki stari predmet, nama daje možnost, da s tem manipulirava in gledalcu omogočiva, da uporabi domišljijo, midva pa se potrudiva, da obiskovalec razstave ne more sestaviti neke jasne zaključene zgodbe. Skušava poskrbeti, da se ta tok domišljije ne konča.«
»Je pa res, da nam ne bi bilo treba nikoli več ničesar proizvesti, saj bi lahko vse, kar imamo, vedno znova vnovič uporabljali. Navdušujeva se nad tem, da je staro lahko vedno znova novo in uporabno.«
»Midva nalašč na razstavah postaviva kakšna stara dela, tukaj je na primer nekaj novih, najstarejše pa je iz leta 2011, kar je najina reakcija na diktat, da mora biti vedno vse novo.«
»Umetniki, ki so delovali v tem času, so se kljub geografski bližini srečevali z različnimi pogoji vsakdanjega življenja in ustvarjanja ter se soočali z različnimi stopnjami nadzora in pritiskov državnih oblasti.«
»Razstava, predstavljena kot zaporedje tematskih poglavij, raziskuje razmerja med umetnostjo in politiko ter vloge, ki jih ustanove igrajo v družbi.«
»Postavitev Mnogotere realnosti raziskuje te skrbi skozi zgodbo o razcvetu umetnosti skozi skupnost, prijateljstvo in samoorganizacijo.«
»Posvojila je dvanajst otrok popolnoma različnih okolij in veroizpovedi in si tako ustvarila svojo 'mavrično družino'.«
»Pripoved se bo osredotočila na politiko razčlovečenja, ki jo je izvajal SS, ki je iz dneva v dan poskušal človeka spremeniti v zgolj številko, pri čemer je teptal njegovo dostojanstvo, preden ga je fizično uničil.«
»Predstavljeni bodo tudi predmeti, ki so bili v vsakodnevni rabi v Auschwitzu, kot so leseno stojalo za izvajanje kazni z bičem in lopate ter številni drugi predmeti.«
»V okviru projekta bomo postavili na desetine vitrin, ki bodo zagotavljale klimatske razmere za zgodovinske predmete v skladu z zahtevami ohranjanja.«
»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«
»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«
»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«
»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«
»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«
»Četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.«
»Znano je, da je pot iz Maribora do Ljubljane krajša od poti iz Ljubljane do Maribora. Če ju namreč izmerimo, naj bi bili poti v obe smeri sicer enako dolgi – 130 km – iz izkušenj pa vemo, da ni tako.«
»Ob tem se mladi sprašujejo, zakaj ne bi bila Slovenija ena sama 'metropolitan area' oziroma 'Greater Ljubljana', 'Maribor pa njena najbolj kul in 'up-and-coming' soseska'.«