Ključna beseda: razstava

»Medvedi izražajo to, česar politika in voditelji niso sposobni, torej idejo sobivanja in miru.«

»Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca.«

»Na ta način je proces "povišan v umetniško delo".«

»Razstava je svojstven mozaik vsega, kar je NUK počel v preteklosti in vsega, kar počne danes, pogled pa upira tudi v prihodnost.«

»Kot prvega je izpostavila nacionalno funkcijo, ki temelji na zbiranju slovenike, kot drugega univerzitetno funkcijo – podporo znanosti, raziskovanju in študiju –, tretji steber pa je digitalna knjižnica Slovenije.«

»Poseben izziv je bil, kako v en prostor umestiti 250-letno bogato zgodovino knjižnice.«

»Igralci so doživljali uspehe in želi slavo, nekateri so tudi obogateli, toda kljub temu se jih je v družbi držal madež zaničevanja vrednega poklica, ki se ga niso mogli znebiti.«

»Gledalci so govorili različne jezike in se različno oblačili. Vsako okolje je razvilo drugačno obredje do istih bogov. Toda vsi so se prepoznavali v enakih mitih in zgodbah. Gledališče je zato dejansko enotilo kulturne vzorce rimskega cesarstva.«

»Posebna geopolitična lega Trsta omogočila nadaljnjo in veliko svobodo pri literarnem eksperimentiranju.«

»Trst predstavlja enega vodilnih motivov njegove literature. Že leta 1911 ga je vtkal v prvi spis, ki ga je še kot otrok poslal reviji Zvonček. Pozneje leta 1925–26 pa je o njem razmišljal v Konsu Blizu polnoči.«

»Napadel Društvo narodov, ki je bilo, kot je sam ugotavljal, popolnoma brez posluha za usodo malih narodov in je ob fašističnem divjanju v Trstu, Zadru in Istri molčalo«

»Če nočete zavreči hrane, jo z veseljem jejte in pijte.«

»Najbolj podli gostilničarji, nezdravo, nič za jesti, na srečo tu in tam jajca in brokoli.«

»Avtorica se je v zadnjih 15 letih uveljavila kot slikarka samosvojega slikarskega izraza, predvsem po zaslugi njene osebne motivike rajskih, domišljijskih, fantazijskih, magičnih vrtov, kar je v bistvu tudi rdeča nit njenih slik. Vsaka od njih je zgodba zase, zasnovana na drugačen način.«

»Motiv je pejsaž, pokrajina, ampak zelena barva na teh slikah ne prevladuje. Ni osrednjega vira svetlobe, ni sonca, ker ni sonca, tudi ni senc, in ker ni senc, ni črne barve. Skratka: barvni svet Darje Štefančič je res poseben.«

»Mislim, da je razstava zelo lepo postavljena. Šli smo malo kronološko. Res so slike, tudi te intenzivne, postavljene nekoliko na gosto, vendar to ni nič hudega, saj jih zapirajo praviloma temnejši okvirji, ki so kot nekakšna okna. Pravzaprav so moje slike kot sporočilca v steklenici, ki se jih vrže v morje. Potem to nekdo najde, odpre in z njimi naredi, kar hoče.«

»Stoletje otroka je sovpadlo s stoletjem knjige.«

»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«

»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«

»Razstavljeni artefakti se med permanentno preobrazbo odvijajo od konceptualnih oblačkov ideološke nevihte z obratnosorazmerno silo in lebdijo v pomenskem vakuumu z absolutno lahkoto. Drget in lesket njihove brezkončne transfiguracije otežuje zamejitve, odtujitve, posplošitve in usmeritve. So, da strategij ni in da nam taktike vzbudijo stud. Lepota je edini kriterij«

»Moj celoten slikarski opus, ki je nastajal sočasno z vso mojo umetnostjo, je dobil smisel in zaokroženost v dnevih, mesecih in nenazadnje letih mojega soočenja z vdorom realnosti, ki je presekal linearno ustvarjalno pot. Soočenje z boleznijo je pomenilo tudi soočenje s samim sabo ter prevpraševanjem toka življenja in smrti. Prek teh misli in premislekov je moje življenjsko delo začelo dobivati povsem nov smisel, ki sem ga našel na platnu.«

»Pomemben in tudi skrajni izraz, ki je zaokrožil mojo ustvarjalno pot. Moje slike so prav zato ostale skrivnost, ki sem jo čuval le zase. Na tej točki pa je v moje življenje vstopil galerist Franci Novak, ki je želel moje likovno delo predstaviti širši javnosti. Danes sem srečen in ponosen, da lahko tudi ta del moje umetnosti delim s publiko.«

»Slike se rodijo kot plod umetnikovega intimnega dnevnika, plod njegovega vsakodnevnega zapisovanja na način risbe. Mirsad svojih notranjih svetov ne izgovarja, Mirsad svoje notranje svetove riše.«

»Transcendira domače in poznano ter vstopa v povsem nov svet, ki našo domišljijo vedno znova vznemirja in nam daje material za razmislek o nas samih, o naši okolici, o naši kulturni in zgodovinski umeščenosti.«

»Gledalca pahne tudi v odkrivanje skritega, nezavednega sveta in v razmišljanje umestitve človeške eksistence v vesoljno stvarstvo.«

»Nastanku župnijskih knjižnic lahko sledimo po ohranjenih delih in arhivskem gradivu.«

»Prevladujejo religiozna in pravna dela. Prisotne so tudi zgodovinske, humanistične in literarne vede.«

»Ena najstarejših knjig v naši knjižnici je iz leta 1774 in to je edini primerek v Sloveniji.«

»Vloga muzeja ni prikazovanje tistega, kar govorijo in hvalijo vsi. Muzeji morajo pokazati tisto, kar je skrito, koga smo izrinili iz svojega kolektivnega spomina.«

»Ne pozabite na osnovne muzealske zadeve.«