»Izjemno sem hvaležen in počaščen, da sem imel priložnost soustvariti otroški film Igrišča ne damo!. Uvrstitev na Locarno Kids Screenings mi pomeni veliko, saj je eden izmed glavnih kriterijev pri izboru poglabljanje otrokovega razumevanja sebe in sveta. Iz lastne izkušnje vem, da filmi lahko globoko nagovarjajo in premikajo notranje svetove, kar je neprecenljivo, še posebej za otroke.«
»Beetlejuice Beetlejuice pomeni ne samo dolgo pričakovano vrnitev enega najbolj kultnih likov iz opusa Tima Burtona, pač pa je tudi potrditev izjemnega, vizionarskega talenta in mojstrske veščine enega največjih filmskih avtorjev svojega časa.«
»To literarno mojstrovino smo vzeli kot aktualno in relevantno temo razprave in upam, da smo zajeli njeno bistvo. Z ustvarjanjem drzne, asketske, električne, provokativne dinamike.«
»V Črnem čaju obravnavam temo, ki je po mojem mnenju ključna: srečanja. Mojih likov nikoli ne opredeljuje pripadnost določeni skupini. Občutek imam, da so tisti, ki odhajajo, v mislih odšli že veliko prej. Prostovoljni odhod in izgnanstvo lahko povesta veliko zanimivego o identiteti. Vse to skušam izraziti v svojih filmih.«
»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? Film se zavrti okoli njih, a ne postavlja pod vprašaj le njihovih dejanj; preiskuje tudi razloge za njihove odločitve. Se bojijo soočenja s svojo lastno ranljivostjo ali gre za naučeno brezbrižnost, simptom širšega družbenega stanja?«
»Bil je neverjeten večer. Pred projekcijo se je v ekipi čutilo veselo vznemirjenje, protokol rdeče preproge nas je malo prizemljil, na projekciji pa je že med filmom postalo jasno, da bo odziv zelo pozitiven. Mislim, da je bila včerajšnja svetovna premiera Odrešitve za začetnike tukaj na Tribeci v New Yorku najlepša popotnica, ki smo si jo lahko zaželeli za film.«
»Nabito polna dvorana, ne samo da je dihala s filmom, ampak se je smejala skupaj z njim. Včasih na glas, včasih pa prav pridušeno, kot da bi v smehu gledalci hoteli izbrisati svojo identifikacijo z zgodbo. In na trenutke je dvorana bučala v nadidentifikaciji. Dbest.«
»Muca Copatarica je nekaj, kar povezuje večino generacij. Tako kot sem jaz odraščal ob njej, zdaj ob tej isti pravljici odraščata tudi moji hčeri. Mislim, da ima tisto nekaj, kar preživi čas in je zaradi tega tudi klasika.«
»Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci.«
»Kriva predvsem Ančka Gošnik Godec s svojimi izjemnimi ilustracijami te knjige, ki so prav tako ponarodele kot pravljica sama. Spoj tega besedila in te Ančkine likovnosti je nekaj čarobnega. Zaradi tega se mi je zmeraj zdelo, da risbice kar kličejo po animaciji, glede česar sem zdaj tudi zelo ponosen in srečen, da sem jih ustvaril.«
»Imeli veliko srečo, da je privolila. Hkrati pa v trenutku, ko smo začeli snemati te legendarne besede Muce Copatarice v interpretaciji Silve Čušin, se je tako rekoč prižgala še ena lučka in je stvar dobila še neko lepšo, toplo dimenzijo. Mislim, da je Silva ustvarila krasno in izvrstno interpretacijo te muce, ki jo vsi zelo dobro poznamo.«
»Če hočemo povedati kohezivno zgodbo, je treba vedeti vse, kar se je zgodilo prej, zato sem o Furiosi pisal od trenutka, ko so jo v otroštvu ugrabili, pa do njene preobrazbe v vladarico. Vsi igralci, scenografi in ekipa so dobili ta integralni scenarij, preden smo začeli snemati Cesto besa.«
»V svojem animiranem prvencu sem želela poudariti plast ljudske pesmi, ki osvetljuje in daje pomen človeški izkušnji soočanja z mračnimi deli naše duše. Vsi se jih raje izogibamo in zanikamo njihov obstoj, a soočenje z njimi nam lahko prinese potrebni dušni mir in psihološko ravnovesje.«
»Svetovna premiera na filmskem festivalu v Krakovu ter teden pozneje projekcija v glavnem programu najstarejšega festivala animiranega filma Animafest v Zagrebu, je lepo priznanje za tankočuten in vizualno izredno bogat prvenec ustvarjalke, ki v drugih vlogah na področju animacije deluje že dobrih petnajst let. To je tudi priznanje za dobro povezovanje na področju animacije med Slovenijo in Hrvaško ter tudi znotraj širše regije, za kar gre velika pohvala Društvu slovenskega animiranega filma.«
»Podobno kot v Verdijevih operah gre tudi pri Tosci za klasično dramaturgijo treh glavnih oseb – tragični ljubezenski par in 'moteči' bar(it)on, le da tradicionalni tipi vlog niso enakovredno realistično in psihološko prikazani.«
»Resnično smo veseli in obenem ponosni, da smo lahko na koncu prve sezone plesnega cikla prav v Celju videli in doživeli plesno poslastico v produkciji MN Dance Company, Balkan Dance Projecta, Festivala Danceproject Trieste in Festivala Velenje ter koprodukciji GO2025, Zavod Celeia Celje in SLG-ja Celje.«
»nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih, ki so se še leta po vojni borili za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane«
»veliko vprašanje, kako so se ti fantje, ki so jih potem zbrali po 8. oziroma 9. septembru 1943, ko so jih zbrali v teh različnih taboriščih od Tarante, Carbonare do Gravine ... To so bili fantje, ki niso vedeli nič. Bili so v italijanski vojski ali interniranci ali konfiniranci«
»Pred začetkom snemanja sem prebrala kar nekaj knjig. Brala sem tudi ponoči, saj je bil čas do odhoda zelo kratek. Iz dneva v dan me je ta zgodba povlekla, tako da sem komaj čakala, da nadaljujem«
»Film me je zelo presunil, sem se spomnila na svoja očeta in mamo, ki sta bila oba prekomorca. Oče je bil sicer v Bariju rojen in tam kot mlad, 17-letni fant prišel v ta kamp, kjer se je pripravljal za boj v Jugoslaviji«
