Ključna beseda: predstava

»Občinstva mora biti nujno več. Mi smo že vadili te predstave pred tako rekoč praznimi dvoranami, vzdrževali smo jih, kot smo rekli, na neki temperaturi, ampak to ni to.«

»Seveda si želimo, da bi se že ta teden za naslednji teden odloki spremenili in bi lahko imeli zasedenost gledališča takšno, kot smo jo lahko imeli jeseni pred zaprtjem gledališča. To pomeni na malem odru šest ljudi, na velikem odru pa, če odpremo tudi galerijo in stranske sedeže z ustrezno razdaljo, tja do 80 ljudi.«

»Kdor poje, slabo ne misli.«

»Dlje kot sta hodili, bolj sta si želeli, da ne bi bili toliko državljanki, ampak raje prebivalki. Zdaj sta prispeli v gledališče.«

»Midva z Borisom Devetakom sva že pred časom, potem naju je ustavila korona, naredila neko predstavico, ki sva jo nekajkrat na prostem tudi zaigrala in poimenovala Radio Poper.«

»Ta predstava je že bila skuhana prej, a je nisva mogla kar pogreti in na novo predstaviti, ampak sva jo morala premisliti in prenoviti, a v osnovi gre za že izdelan star projekt.«

»Ali satiro potrebujemo ali ne, je vprašanje globlje analize in razmisleka. Ta trenutek Slovenija oziroma tisti, ki ima Slovenijo v rokah, tega prav gotovo ne potrebuje in ne želi.«

»Smeh je bil vedno zdravilen, je nekakšen duševni WC, kjer se lahko znebimo svojih frustracij. Potegneš vodo in gre vse ven, ko potegnemo vodo, pa se nam vse vrača.«

»Tam, kjer se država neha – poglejte mi vendar tja, bratje moji!«

»Država potrebuje ljudi, ki so dovolj šibki, da postanejo odvisni, in dovolj pridni, da ostanejo koristni. Demokracija se je vkopala v katakombe zdravih, odgovornih in normalnih. Ni demokracije za bolezen in umiranje, ni demokracije za vizije upornega duha ali trepetanje šibkega srca – ni demokracije za naravo.«

»Ljudje so zaprti kot školjke, kot pozabljeno vino v kotu kleti. Utrujeni so, še več, imam občutek, da se počutijo zlorabljene. Zlorabljene od medijev, od politike, od znanosti. Od vseh delov družbe, ki so jim včasih, če ne že zaupali, vsaj podzavestno verjeli.«

»Najbrž bo ta virus tako ali drugače izzvenel, ampak to bodo površno zašite rane na močno, močno zveriženem truplu družbe, ki ga ta epidemija pušča za sabo. In ko še umetnost dreza v te rane, odziv ne more biti drugo kot upor. Gnus?«

»Ni ti treba biti sam, da si osamljen.«

»Kar koli že jaz sem, ali si me ti sposobna ljubiti takega, polnega jeze, polnega vprašanj?«

»Pod krinko kmečkega primitivca, vdanega žganju, se skriva samosvoj izumitelj s polno kletjo mehaničnih izumov, sicer nepatentiranih, a uporabnih in delujočih.«

»Živi hkrati v preteklosti in v sedanjosti ter iz prve in iz druge črpa moč za obstoj.«

»S temi demiurškimi lastnostmi razpira generacijske in kulturne meje med seboj in obiskovalci.«

»Vsakega od njih potegne v potovanje skozi zgodovino obče in individualne preteklosti, skozi nekakšno ozaveščeno reinkarnacijo bivanja v pričujočem prostoru iz časa preteklih tristo let.«

»v izhodišču izhaja iz premišljevanja o poziciji umetnika kot delavca v času, ko posameznikovo identiteto morda bolj kot kadar koli definira njegova produkcijska in proizvodna vrednost«

»šiv razlike, istosti in drugosti«

»v kateri njihov gestus intime in intimizma postaja del interakcije skupnega z občinstvom«

»Poetična otroška pesnitev Saše Pavček pripoveduje o kapitanu, ki se je upokojil in ima končno čas za plovbo po morju. Za posadko si izbere zvesto psičko Rumi in razvajeno mačko Abo.«

»Tematika je nedvomno aktualna, ker se s tem srečujemo tudi v Sloveniji vedno pogosteje.«

»Prizadeva si prikazati, da poraz in zmaga ne samo, da nista nič usodnega, ampak da je usodnejše, kaj se je kdo iz njiju naučil in kako poraz ali zmaga krepita vse v takšno ali drugačno soočenje vpletene strani.«

»Boj, takšen ali drugačen, je enak.«

»Ključno je, da je igra nekaj, kjer so prav vsi udeleženci enaki. Boj, takšen ali drugačen, je enak.«

»Igra je tako prostor enakosti, enakovrednosti, igra je najbolj čista oblika druženja.«

»Čakanje v vrsti se zdi precej nepomembno ‒ vsi v določenem trenutku, celo večkrat na dan, čakamo.«

»V naših (pre)zaposlenih življenjih je čakanje v vrsti ovira.«

»Bi ga lahko smatrali ne kot izgubljen čas, zapravljen v pričakovanju nečesa, kar želimo doseči, dobiti, kupiti, ampak kot pridobljen čas, čas, ki nam je podarjen?«