»Letošnje festivalsko geslo tako zveni optimistično, po naslovu pesmi Beti Đorđević Počnimo ljubav iz početka, in je hkrati poziv k temeljiti obnovitvi humanističnih vrednot, na katerih naj bi temeljila družba, skozi različne gledališke oblike.«
»Emmi in Ali le s tem, da sta skupaj, žalita celotno okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup. Sreča ni zmeraj zabavna.«
»Prevarantski snubec de la Brive tako ni zgolj bolj ali manj tipizirani fičfirič rahlo omejene omike in pameti, temveč tudi ironični komentar igre videzov finančnega kapitalizma; skozi zagrenjenega ter malodušnega Marjana se pod povrhnjico še ene zavožene eksistence več postopno razkrivajo plasti, ki ne postavijo v novo luč le samega lika, ampak zahtevajo tudi premislek naših temeljnih vrednot; in ko (se) Henigman igra boleče naivnega Orgona, ne izkazuje samo svoje nadarjenosti za komične karakterje, marveč tudi za oblikovanje barvitih fresk slehernikov, ujetih v svojo čustveno resničnost.«
»Uprizoritev Sedem dni je več kot aktualna – vedno znova aktualna. Je življenje. In kot taka se uprizoritev Sedem dni nikoli ne konča – tako kot se življenje vedno znova obnavlja skozi neštete interakcije, dogodke, izkušnje, spomine.«
»Predstava po besedah ravnateljice in umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor prinaša izjemno natančen portret današnjega sveta, ki je 'okrutno precizen in obenem diskreten'.«
»Kovačič je bil pisatelj in lutkar. Kot je sam zapisal, je nehal pisati za otroke v trenutku, ko je začel delati z lutkami. To pomeni, da je ta del svoje ustvarjalnosti prenesel v lutkovno gledališče.«
»Seveda sva z Davidom govorila o tem, koliko naj bo moj lik podoben Weinsteinu, kar mislim, da niti ni. Z njim nisem imel zadostnega odnosa ... Škandal je prej izhodiščna točka za razmislek o načinu obnašanja, ki obstaja že stoletja.«
»Seveda. V Hollywoodu so se zgodile že veliko bolj čudne stvari. Bilo pa bi težko, ker si ne predstavljam, da bi ženske hotele sodelovati pri kakem njegovem projektu – in če bi sodelovale, bi jih križali.«
»Fein je absolutno negativen lik – ni pa niansiran. Malkovichevo rentačenje je enodimenzionalno, celo monotono. Umetno so ga odebelili in Mamet, ki je predstavo tudi režiral, poskuša izsiliti smeh na podlagi tega, da je protagonist pretežek, kot da je to najboljši način, da se ga sesuje. Daj no, David, lahko meriš višje.«
»To je ciklično in je cinično. Gre za utrjevanje dinamike moči na odru in za njim, za to, da je mlada in neizkušena igralka postavljena ob hollywoodskega zvezdnika. To je utrjevanje sistema, ki naj bi ga predstava kritizirala, in je prispevek k družbi, v kateri se zdi smeh sprejemljiv odgovor na tako vedenje. V več pogledih zapravljena priložnost.«
»Nisem prepričan, da je Feinova zgodba – in zgodba moža, ki ga je navdahnil – tako preprosta. Bitter Wheat bi bila občutno boljša predstava, če bi bila bolj poglobljena. Če predpostavljamo, da jo je bilo sploh treba napisati.«