Ključna beseda pisatelji avtorja neimenovan vir

»Kar pisatelji zahtevajo od sebe, se bo pogreznilo kot sveder, da bi sprostilo močen začetni curek ustvarjalnosti, preplavilo cenzorje, zakonike očistilo pornografije rasističnih in seksističnih zakonov, odplaknilo verske razlike, pogasilo napalmske bombe in metalce ognja, z zemlje, iz morja in zraka odplavilo onesnaženje in spodbudilo človeška bita, da bi se od časa do časa iz gole radosti veselila poletja.«

»Med vsemi različnimi načini, kako začnete knjigo, ki so danes v rabi po vsem znanem svetu, je moj način nedvomno najboljši in prepričan sem, da je tudi najbolj pobožen, zakaj jaz začenjam tako, da napišem prvi stavek, za drugega pa se zanašam na vsemogočnega Boga.«

»Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.«

»Zarja je razlila se čez plan, / rdeče zagorele so planine. / In z zarjo v borbo šel je – partizan.«

»Tega se ne da povedati.«

»Komisar si ga je ogledal. Bil je trdno prepričan, da ta človek ni tako počasen in okoren, kot se je pretvarjal, temveč oster kot njegov obraz in hiter kot njegovi pogledi.«

»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«

»Zakaj če se sami v nič dajemo, pole nas še brek ne bo povohal. Ta, ki če bit razumen, si napret i napret dopoveduje, tiho ino glasno, da je pameten.«

»Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče.«

»Pasli smo noč, kakor da je jata nemirnih deklet v letih, ko so željne moškega.«

»V kapeli hladni mrak leži, v kapeli večna luč brli.«

»Ne angeli, ki še z nebesi niso zadovoljni, ne Adam in Eva, ki jima je bil še paradiž premalo; poljanski reveži naj žive tu.«

»… zdaj bodo med njima vedno pogosteje stale besede, nič več se ne bo zgodilo v očeh, v tihih in plahih dotikih, v šepetu in krču srca, vse več se bosta morala pogovarjati, dogovarjati, tudi pregovarjati, a tega se bo morala šele naučiti, nikoli ni bila dobra z besedami …«

»Domnevam, da sta se oče in mati imela za srečna, čeprav se nikoli nista izrazila tako.«

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Frana Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur.«

»Senca sem jaz / in senca si ti. / Jaz merim čas, / kaj pa ti?«

»Tako kot lani so se odločili za hibridno obliko, tako da bodo lahko sodelovali tudi avtorji iz Afrike.«

»Pisatelji niso le preroki nesreče, ampak so lahko tudi znanilci lepše strani apokalipse.«

»Priznajmo si svojo nepomembno enkratnost v vsej njeni minorni veličini.«

»Stali smo na cesti, strah in žalost v očeh. Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož v umazanih, obnošenih oblekah.«

»Pravzaprav se mi zmerom zdi, da delam več, kot bi moral.«

»Kaj pa je tole?«

»Samo navaden zajec. Rojen je bil nekje pri Heinoli, a vzel sem ga za popotnega tovariša; skupaj potujeva.«

»Pesnik / je tisti / ki ga / besede / za silo / zlagajo / v eno«

»Drsim z očmi po tej pomladi, za spoznanje zakasneli, zvončki v Ljubljani so že odcveteli.«

»Bodite pripravljeni. Pes je očarljiv in plemenit. Pes je zvest in ljubeč prijatelj. Pes pa je tudi hedonist.«

»Nekaj sem še mislil narediti, Kaj že?«

»Ko je Shakespeare povedal Anne Hathaway, da je napisal Othella, ali je pripomnila 'Kaj takega! Prepričana sem, da ga jaz ne bi znala …'?«

»Človek nima miru ne za delavnik ne za praznik! Na stara leta tekaš sem ter tja kakor pes! Še pismonoše živijo mirneje!«

»Pograbila ga je čudne vrste panika in izpraznil je kozarec.«