Ključna beseda: literatura

»Če Fanona beremo po žrtveni plati, kar kongovski avtor tudi počne, upor postane dolžnost.«

»Ugibanja, ali je roman mogoče brati tudi kot literarno utopijo...«

»V svojih romanih se ukvarjam z resnostjo, potrebovala bom nekaj dni, da dojamem, da je to, kar se dogaja, tudi resničnost.«

»Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum.«

»Kako preživeti tako ekstremne razmere in ohraniti dostojanstvo.«

»Vsekakor me veseli, da sta ta ideja in nagrada preživeli svojih prvih 30 let. Bili sta učinkovita spodbuda in promocija slovenske jezikovne in duhovne ustvarjalnosti v romaneskni formi. Vse to zagotovo potrebujemo.«

»Če lahko povemo, kar hočemo, tega nimamo pravice povedati slabo.«

»Živeli smo v časih, ki smo jih soustvarjali, ti časi so soustvarjali nas.«

»S tem pa upam, da povemo tudi zgodbe tistim, ki danes berejo, mlajšim, ki prihajajo, in jim damo s tem neko popotnico.«

»Da bi raven slovenske književnosti dvignili vsaj 'do Cankarjevih gležnjev'.«

»Leži nekje med slikovito obalo večno modrega Jadranskega morja in Pomorjanskim.«

»Moj mali Kitajec.«

»Čudovito okrašena vreča za krompir.«

»Kot kako rdeče ptičje strašilo.«

»Izdala najsvetejše – lastno raso – in pripadnice njenega spola se nikoli ne morejo spraviti z njo.«

»Svarilni klic za evropska dekleta.«

»Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, popisuje pota naše domačije, se uriniti želim!«

»Zavolo, de le-ta papyr cilu prazen prez pisma ne ostane, sem le-te bessede perlužil«

»Napraviti narodni pesmi novo redakcijo se pravi, grešiti zoper narodno pesem; zapisati novo varijanto pa se pravi, pridobiti nov kamen za zgradbo poslopja narodne poezije«

»Dekle je na pragu stalo, svetle zvezde preštevalo«

»Nič ni resnično, vse je dovoljeno.«

»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni.«

»Izključno ta misel: Tukaj nas nihče ne vidi, nihče ne bo vedel...«

»Kriste, kir si imenovan prava luč, zarja, beli dan, s svitlobo si v temi obdan, svejti nom v ta tuj svitli stan!«

»/…/ kako sreča pevce vdarja; nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Kihota, kakošna Parnasa pota – slep je, kdor se s petjem ukvarja /…/«

»Ko smo jo zagledali, smo vedeli, kako mogočna je v resnici. Ne bi mogli reči, da je bilo strah vzbujajoče. Bilo je prekrasno.«

»Ne vem, zakaj zgodba do zdaj ni bila deležna pozornosti. Gre za dragulj med do zdaj neobjavljenim gradivom.«

»Mogoče je, da je zgodbo navdahnila ribiška odprava v letu 1933, ki je tudi leto, v katero je postavljena, a po mojem mnenju so bile vir navdiha zanjo številna različna doživetja, ki jim je avtor dodal literarne elemente.«

»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«

»Tako festival iz območja spominjanja preteklega prehaja k skrbi za prihodnost, pri čemer ostaja zavezan krepitvi kulturnih stikov, izmenjevanju kakovostne literature ter odpiranju mnenj po vsej Evropi in svetu.«