Ključna beseda: literarni večer

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero. To tvojo preselitev dokazuje vrana, ki spremlja priseljence do meje noči.«

»Vidno prestrašen se prebudi iz spanca, v majhni enoprostorni brunarici. Leži na zelenkasti perzijski preprogi in počuti se, kot da ga je neka peščena ura golega izvrgla skozi dno, vendar namesto peska nanj navrgla kup bolečin. To bo najbrž zato, ker je spet popil preveč tistega cvička, ki mu ga je bil podaril prijatelj iz samostana.«

»Kipar, če je pri nas še v taki čisli, ustvari to samo, kar marmor skriva, le to izkleše roka utrudljiva, ki se njegovi pokori zamisli.«

»Sovraštva so bili deležni zdravniki, ki so bili prepričani o resničnosti okuženja, ki so svetovali varnostne odredbe in skušali vcepiti vsem svojo bolestno gotovost.«

»Vam rečem – signor Orwell je bil genij. Dobro je vedel, da se enakost, kapital-korporativizem, razbohotita vsepovsod – in kjer se ne – bog pošlje žveplo in dež, za novo Sodomo, novo Gomoro … Bil je genij. In pika.«

»Moji starši niso nikoli doumeli Stephenove smrti, kajti zanjo ni obstajal nikakršen razlog; oziroma nikakršen razlog, ki bi bil kakor koli povezan z njim.«

»Čaka te noč v tej dolini, pohiti in spusti se hitreje od prestrašene jerebice. Ni piša, ki bi zganil pero.«

»Vidno prestrašen se prebudi iz spanca, v majhni enoprostorni brunarici.«

»Tvoja družba ti govori, da bi pravzaprav moral trpeti, ti pa ji odvrneš 'ne, v redu sem, utiram si svojo pot'.«

»Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bo to knjiga, ki pripoveduje o travmi ... Med pisanjem sem veliko premišljevala o tem, kako se soočamo s travmatičnimi dogodki skozi zgodovino kot družba in kot posamezniki. Vendar pa nisem hotela pisati o žrtvah.«

»Tvoja družba ti govori, da bi pravzaprav moral trpeti, ti pa ji odvrneš 'ne, v redu sem, utiram si svojo pot'.«

»Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bo to knjiga, ki pripoveduje o travmi ... Med pisanjem sem veliko premišljevala o tem, kako se soočamo s travmatičnimi dogodki skozi zgodovino kot družba in kot posamezniki. Vendar pa nisem hotela pisati o žrtvah.«

»Bil je genij, velikan, podoben gori, ki zanjo lahko rečemo, kakor je Hegel dejal za Mont Blanc: Je .«

»Ta slika je bila takšna kot Pieter sam: vesela in žalostna hkrati, polna dvomov in vere, mistična in stvarna, strahopetna in pogumna. Bila je bruegelska! On je bil svoja slika.«

»In ravno to je zanimivo: da je bil Jarrett pri Kölnskem koncertu občutno omejen. Prisiljen se je bil znajti, situacija sama ga je pahnila iz cone udobja. Umetnost potrebuje taka stanja in improvizacija povzroči točno to – spodbudi te, da material najde tebe, medtem ko ga ti iščeš.«

»Nekaj je jasno: Narcis se ni zares ljubil. Pustil se je zavesti odsevu. Ni znal preseči podobe. Njegova sla bi bila prav tako usodna, če bi namesto po svojem hlepel po obrazu nimfe.«

»Od besed se večer ne napolni, natrejo ga pomaranče. zadiši ječmen. primerjamo velemesta, vsi si iščemo začasni izvoz.«

»V Ars teatralisu, ki sva ga pred leti oblikovala z direktorjem SSG-ja v Trstu Danijelom Malalanom, bomo znova dali besedo mladim primorskim ustvarjalcem.«

»Ta val primorske ustvarjalnosti je viden predvsem zato, ker smo Primorke in Primorci v zadnjih letih prejeli marsikatero, tudi prestižno literarno nagrado.«

»Nisem čisto prepričana, ali se popolnoma strinjam s trditvijo, da smo res tako zelo potisnjeni na rob.«

»Slovenski očenaš, slovenska češčenamarija! Tudi kaplan Čedermac ju še nikoli ni doživljal tako globoko, tako iz dna svoje duše kot tokrat.«

»V dveh, dveh kratkih dneh bom moral že umreti.«

»Veste, včasih zna hiti to delo kar nekam puščobno.«

»Kako to, da zavračate moje delo, objavljate pa risbe petorazrednega risarja, kakršen je Thurber?«

»Hočete reči tretjerazrednega.«

»Ljubim besede, / ki samo tavajo / v molku zavesti. / Nikoli jih glas ne razjasni, / in vendar včasih / od njih / nekaj v očeh žari.«

»Minuta molka se je zaprla, a večnost ne.«

»Niste nič radovedni? Človek božji, v tej hiši se godi nekaj usodnega. Je mogoče, da niste prav nič radovedni?«

»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«

»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«