»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«
»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«
»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«
»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«
»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«
»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«
»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«
»Pojem neodvisnega filma ima dva obraza. V okoljih z razvito filmsko industrijo in prevladujočo kinematografijo, ki duši vsako drugačnost, gre za male, neodvisne producente, ki imajo pomembno vlogo pri uveljavljanju avtorskega pristopa k filmski ustvarjalnosti. V produkcijsko manj razvitih okoljih, kot je naše, pa mislimo bolj na neodvisne avtorje kot na neodvisne producente. Tu gre za filmsko ustvarjalnost, ki svojega mesta ne išče znotraj prevladujoče kinematografije, ampak oblikuje svojo posebno nišo.«
»Da bi se lahko osvobodili večplastne diktature sodobnega srednjega veka, potrebujemo nove pripovedne pristope, takšne, ki bodo častili spomin in hkrati oblikovali novo moralno in politično odgovornost.«
»Uvrstitev filma na 56. festival dokumentarnega filma v Nyonu je dosežek sam po sebi. Vedno sem si želela svoj film prikazati na tem festivalu, zdaj pa je v glavnem tekmovalnem programu. Veselim se, da je ta uvrstitev pripomogla, da gre film na pot okoli sveta in da je že povabljen na številne druge festivale.«
»S tem filmom se vračam nazaj v čas, ki ga več ni. Planšarstvo je pri nas skoraj že popolnoma izginilo, v severnomakedonskih gorah pa še vedno obstaja. Hkrati je to film o odraščanju mladih pastirjev, ki sanjajo o prihodnosti in ženskah.«
