»V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To dosežeš z delom in vztrajnostjo.«
»Zato si želim, da bi zazveneli neskončni aplavzi za tiste, ki bi ustavili vojne, ki bi se dejansko spoprijeli z revščino, ki bi politiko in navsezadnje tudi posel razumeli kot delo za skupno dobro. Ki bi naredili naše bivanje znosnejše. Saj vendar imamo ljudi, ki imajo navdih, ideje in vizije. Ki si drznejo in ki še vedno stopijo odločno v javni prostor in pogumno rečejo bobu bob.«
»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«
»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«
»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«
»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«
»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«
»Četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.«
»To ni enostavno delo, a vendar moramo napeti vse moči, da razrešujemo najrazličnejše komunikacijske šume, nesporazume in preostale konflikte na dostojen, dobronameren način, predvsem pa v dobrobit Slovenije in njenih državljanov.«
»Največje smo dosegli, ko smo bili enotni in sta bila cilj in zavedanje njegovega pomena za narod večja, kot so bili parcialni interesi posameznikov in posameznih političnih strank.«
»Začeti se mora zniževanje cen hrane, ker so razlogi za njihovo rast odpravljeni. Ne bomo dovolili, da bi posamezni členi v verigi kovali dobičke na račun stiske ljudi.«
»Želi si poenotenja odločevalcev pri temah, ki so strateškega pomena za starejše. V prihodnost po njenem prepričanju vodi skupno delo pri strateških temah, te pa niso 'niti leve niti desne'.«
»Težava s srbskimi vrednotami je v tem, da se ne ve, kaj sploh so. Kaj bi morale zagovarjati. Srbske vrednote ne spadajo ne na Vzhod ne na Zahod. Kar je odsev tega mentalnega in družbenega kaosa, ki je zame ključen problem zapletenosti vprašanja o Srbiji in njeni prihodnosti. Kaj Srbija pravzaprav sploh želi biti in kam spada?«
»Osebno mislim, da predsednik Vučić že dolgo ve, kaj pomeni naloga, ki jo je dobil od Evrope in Združenih držav. Ta naloga je povsem jasna: priznati Kosovo in tam prenehati povzročati težave. On ve, da mora to izpolniti. Ampak dela vse, da pot do tega cilja čim bolj podaljša, zaplete, okrvavi in podraži.«