Ključna beseda: drama

»Od nekdaj sem želel pisati komedije in verjamem, da so moje igre veliko duhovitejše, kot se zdi.«

»Neimenovano mesto je New York.«

»Gre za izrazito igralski tekst.«

»Spominja na dolge epske pesnitve, ki so se prenašale preko ustne tradicije z vzorci ponavljanja in se s stalnimi epiteti ohranjale v spominu pripovedovalca.«

»Znanstvenik Protasov ne more izgubljati časa za profanost, kot je vsakdanje življenje.«

»Igralska zasedba je tako popolna, da je skoraj vsaka posamezna vloga odigrana malenkost bolje, bolj dinamično ali bolj sofisticirano, kot bi si med branjem predstavljali.«

»Znanstvenik, ki ga igra Guy Clemens, čigar nezemeljsko obnašanje je izraz zastrupljenega privilegija, in vsi drugi, ki krožijo okoli njega, se razkrijejo kot tragikomični egocentriki, ki so slepi za vse, kar se dogaja okoli njih.«

»Gre za res izjemno skrbno stkane zgodbe, ki se bliskovito prepletajo.«

»Jutranja zvezda ponuja vse, kar si želi sodobno gledališče.«

»Gre za nekaj precej intimnega.«

»Očitno jih mi nosimo s sabo in nas marsikdaj ti mrtvi celo ovirajo, kakšni nas tudi spodbujajo.«

»Zelo malo je besed, so dolgi premori, besedila ni veliko.«

»Za svoj nezgrešljivi poetični glas, s katerim z ostro lepoto naredi posameznikovo eksistenco univerzalno.«

»Višje od Nobelove nagrade je nemogoče. Potem gre vse navzdol.«

»Vsa Norveška mu čestita in je danes ponosna.«

»Sijajni ambasador izjemnih umetniških izrazov, ki jih ponuja Norveška.«

»To je torej v redu: izdajalec in junak sta mrtva.«

»Je, dokler ga iščem.«

»On ne ubija, ampak uraduje. Umor je strast, v kralju je ni. Njegove roke so zmeraj čiste.«

»Tebe znova bredejo po pisanem življenju.«

»Naj Polinejk je ali ga ni, ukaz je dan: ni ga – in ga ni.«

»Kakšno čudno naključje! Kako je to čudno in kako je to čisto mogoče.«

»Antigona je lahko ideal, ampak je nedosegljiv ideal. Prav ta njena radikalnost je tista instanca, ki nenehno izziva in postavlja času in svetu in vsakemu posamezniku tudi zelo ostro družbeno ogledalo.«

»Dominik Smole se je v svoji sloviti drami osredotočil na Kreontovo zgodbo in skozi preroško dvoumne in trpke, mestoma duhovite in celo komične verze neusmiljeno razgalil in mestoma tudi uživaško karikiral situacijo njegovega režima.«

»Antigona v drami ne nastopa, rada pa se prikrade v sanje. Ne samo Kreontu, Pažu, Stražniku in drugim, temveč tudi nam.«

»V enaindvajsetem stoletju je Antigona Dominika Smoleta še vedno veliki tekst, a tudi véliko gledališče, tragedija sveta, ki se ga polašča in ga drži v pesti zločinska samovolja.«

»Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trdna tla pod nogami in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo Tisto, za kar bi se splačalo živeti«

»like kot 'boter kozmične mafije' pripravil do tega, da v stanju alkoholne omame posežejo po transcendenci«

»Zdi se mi pomembno, da lahko skozi proces ustvarjanja uprizoritve govorimo o doživljanju in občutenju današnjega sveta. Gre za nenavaden in nič kaj preprost proces. V časih, ko čutimo, da se vse okoli nas podira, je privilegij delati v gledališču«

»Fotograf je film sprave; lika ne iščeta le sorodne duše, najti skušata tudi ravnotežje med tradicijo in modernostjo, med družino in lastnimi željami, med podobo in resničnostjo. Morda zgodba res zveni predvidljivo, a Batra se izogne žanrskim klišejem, banalnim šalam in razkazovanju čustev ter namesto tega ustvari razmišljujoč film, osredinjen na notranja življenja protagonistov.«