»Ja, zelo me moti. Feministka sem, pišem feministične eseje in govorim o feminističnih idejah – ko pišem leposlovje, pa sem umetnica, ustvarjalka.«
»Gledališče imam rad tako kot glasbo, in celotna ideja, da se dotaknem občinstva in ga nasmejem, spravim v jok – samo, da čutijo – je zame najpomembnejša.«
»Hvala, hvala, hvala Stephen Sondheim. Utrli ste pot številnim skladateljem in gledališčnikom. Nikoli ne bomo pozabili vaše velikodušnosti, vašega navdiha in tega, kar ste dali ameriškemu gledališču in svetu.«
»Stephen Sondheim je ustvaril fantastične svetove in like, a v središču vsake zgodbe, ki jo je povedal, je bil otrok iz New Yorka. In ta otrok je bil legenda. Ena najsvetlejših luči Broadwaya drevi ne bo svetila. Naj počiva v miru.«
»Nikoli ni napisal note in nikoli ni napisal besede, ki v psihološkem smislu ne bi nekaj pomenili. Ves njegov pomen je v melodiji pesmi in tudi v besedilu, ki ga pojejo. Zato je kot Shakespeare, ker lahko slediš ritmu tega, kar slišiš, in instinktivno čutiš, da ti nekaj pripoveduje o liku.«
»Govoril sem s preživelim, ki je povedal, da so na avtobusu spali, ko se je zaslišala glasna eksplozija. Uspelo jim je razbiti eno od avtobusnih oken in rešiti nekaj ljudi. Na žalost drugim ni uspelo. To je grozljiva nesreča, saj je 12 žrtev otrok, ostali pa so mladi ljudje, stari med 20 in 30 leti. Večina jih je makedonske narodnosti, so pa tudi ljudje iz Srbije.«
»To je knjiga poglobljenih in pogosto presenetljivih pogovorov, v katerih Nick iskreno spregovori o svojem življenju in glasbi ter o dramatični preobrazbi obojega, ki jo je za seboj potegnila tragedija.«