»Zdaj bodo te ure izpadle, ne vem, kako jih bom pokrila, sem zelo ogorčena.«

»A veš, da sem vedel, da ti ne boš zapustil Sarajeva!«

»Kako si vedel, da se bom odzvala nate, kot sem se? Videl sem sebe v tebi.«

»Na začetku sem imela malo strahu. Kako zdaj Prešernu besedo v usta položiti? Saj ne vem, ali je res tako rekel.«

»Sem navdušena, toda ne vem, kako izvesti to, veš?«

»Izbrati sem morala med strahom in pogumom. Ne bom pustila, da bo strah tisti, zaradi katerega bom rekla ne.«

»Ne pozabite, da strah žre dušo.«

»Upam, da bo v dveh ali treh mesecih novela spravljena pod streho in bomo lahko razdelili te računalnike.«

»Streha se je podrla na naše glave, in ne vem sploh, kako nam je uspelo pobegniti. Bog nam je pomagal.«