»Kaj hočeš povedati? Nič se ne dogaja. Ne vem, o čem govoriš. Izmišljuješ si stvari! Nora si, to se dogaja. Svetujem ti obisk pri psihiatru.«

»Ne, ti si na vrsti, da začneš igro!«

»Razumite me, ne bom komentiral.«

»Ne moreš uporabiti tega odra ali vloge, da pokažeš svojo jezo na Hrvaško.«

»Dragi Rade, ne veš, ne moreš vedeti in nikoli ne boš vedel, koliko si me osrečil s svojim pismom, kakor pravijo: kot da bi me sonce ogrelo!«

»Čeprav ponekod neenakomerno, Šerbedžijeva Ne okreći se, sine uspešno korespondira s tem časom primanjkljaja koncertnih in kulturnih vsebin, ki niso povezane s televizijo in spletom, ko so naši spomini, tako ali drugače, zgolj duhovna hrana in pomemben vir čustvenega življenja.«

»Včasih je prišel sam, brez povabila. Imel sem koncert in naenkrat se je pojavil na njem. To so bili časi, ko sem šele začenjal resno koncertirati, on pa je prišel kot velika zvezda, da bi povečal sloves mojega koncerta.«

»Vsekakor je bil eden naših največjih sodobnih piscev, zlasti v televizijskem žanru.«

»boste pa zelo zadovoljni«