»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«
»Del tega odseva je področje slikarskega minimalizma, ki ga osebno čutim kot že bolečo Beckettovsko praznino, kjer se naslikana bitja učijo živeti in umreti v lastnem miselnem svetu, kadar prečijo prostor slike in se nekje ob robu nato poslovijo.«
»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«
»Vedno sem imel vtis, da sem nekakšen časovni pospeševalnik. Da grem tako daleč, kot je razumno za človekov čas, in se ne prepuščam morbidnemu užitku v znanih stvareh, na kar gledam kot na propadanje.«
»Individualizirani posamezniki sicer dihajo vsak svoje življenje, pripovedujejo vsak svojo zgodbo, vendar jih povezuje isti prostor, prebivajo v istem univerzumu posameznega dela.«
»Idilične pokrajine v zadnjem planu, ki simbolizirajo čistost, nepokvarjenost, pa so pogosto v dialektičnem odnosu z ostalimi deli slike, saj je njihov vizualni antagonizem utemeljen prav na njunem soobstoju.«
»Cerkev je spremenjena v pastoralno ruševino. Ruševine na umetnikovih delih in cerkvena arhitektura se tako povežejo in sublimirajo arhaičnost, ki je sestavni del arkadijske pokrajine.«
»Od slike do slike postaja jasno, da umetnik pri svojem delu vztrajno izpolnjuje le tisto, kar ga vodi k uresničitvi lastne ustvarjalne svobode, svobode brez omejitev in morebitnih zadržkov.«
»Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc ga je zaradi njegovega teoretskega znanja in razumevanja zgodovine umetnosti označil za 'varuha tradicije', ki je – četudi zlahka uporablja sodobno vizualno tehnologijo – vedno najprej slikar, ki se poglablja v slikarsko metafiziko.«