Zdaj govori slikar

»njegove različno nastale ilustrativne risbe s svinčniki, peresi, čopiči in kredami sledijo odkrivanju pripovedi, ki jim je namenil svojo osebno upodobitev.«

»Zakaj se me bojiš?«

»Zdi se mi, da je družba danes videti super in hiper, vsa bleščeča, če pa se poglobimo, ugotovimo, da ni neke vsebine.«

»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«

»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«

»Sem pa v nekem trenutku prišel do točke, ko nisem več vedel, kako se sploh lotiti figure, in me je potegnilo v abstrakcijo.«

»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«

»Zgodi se nekakšna kompresija tega dvojega. Kompresija, ki pa vseeno ni stisnjena, kaj šele pomanjšana.«

»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«

»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«

»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«

»Del tega odseva je področje slikarskega minimalizma, ki ga osebno čutim kot že bolečo Beckettovsko praznino, kjer se naslikana bitja učijo živeti in umreti v lastnem miselnem svetu, kadar prečijo prostor slike in se nekje ob robu nato poslovijo.«

»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«

»Mislim, da se zaradi tega najin proces dela sam vzpostavil. Jaz sem v večini stvari nastavljal in Marko je vskakoval noter in plemenitil, doslikoval, vnašal nove elemente itd.«

»Ne zanima me razstava, hočem sestavo.«

»Sliki Šola letenja I in II sta sliki talenta. A zgolj talent je zmeraj premalo. Če talenta ne gojimo, ne vadimo, ne razvijamo, bo zamrl. In potem je tu največja temna slika Bonaca.«

»To je slika pacienta. V bistvu je vse skupaj skrajno 'angažirano', čeprav ne deluje tako, ker je sporočilnost obrnjena navznoter, v posameznika, v individuum, naravnost v srce, kdor ima odprtega, in ne navzven k množicam.«

»Vedno sem imel vtis, da sem nekakšen časovni pospeševalnik. Da grem tako daleč, kot je razumno za človekov čas, in se ne prepuščam morbidnemu užitku v znanih stvareh, na kar gledam kot na propadanje.«

»Tisto sublimno me pri likovni umetnosti iritira in vzburja.«

»Bolje prazna stena, kot pa spoznanje lastne inferiornosti. Kaj hujšega kot to!«

»Med bolečino in blaženostjo.«

»Sodobno človeštvo pleni prostor tudi izven zemeljske oble in ga nima v svojem pohlepu nikdar dovolj, slikar pa nekako pleni likovni prostor.«

»Vse to je združeval na svojih slikah in nepreglednem številu risb ter v neposrednem in strastnem prenosu znanja na mlajše rodove.«

»Obožujem avtoriteto črne barve, njeno strogost, očitnost in radikalnost.«

»To je zelo dejavna barva. Ko jo postaviš ob drugo temno barvo, zasveti.«

»Moje slikarstvo izhaja iz dekonstrukcije filma. Ukvarjam se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja.«

»Iz te točke stališča izhaja razmerje med gledalcem in upodobljenim, ki je nestabilno in nepredvidljivo in to je tisto, kar me najbolj zanima.«

»Truden evropski človek strmi žalostno v zlati večer.«

»Individualizirani posamezniki sicer dihajo vsak svoje življenje, pripovedujejo vsak svojo zgodbo, vendar jih povezuje isti prostor, prebivajo v istem univerzumu posameznega dela.«

»Idilične pokrajine v zadnjem planu, ki simbolizirajo čistost, nepokvarjenost, pa so pogosto v dialektičnem odnosu z ostalimi deli slike, saj je njihov vizualni antagonizem utemeljen prav na njunem soobstoju.«