Zdaj govori Sara v vlogi protestnica

»Joj, mama … kaj če bi se kdaj pogovorila s kom, ki ni leta '45 bežal iz Slovenije?«

»Oh, ta Erasmus je ena bolj prijazna varianta tistega, kar je bila včasih vojska – cel kup parov je šlo narazen zaradi tega.«

»… gerontološki stand-up komiki so nam zdaj ugrabili kulturo …«

»A je res naloga umetnosti, da ljudem razlaga, v kako obupnem svetu živijo? Halo, kot da tega sami ne vejo …«

»Umetnost je bila zmeraj neke vrste vezivo med ljudmi. Zdaj pa smo padli v isto luknjo kot znanstveniki, ki zaradi svojih superspecializacij itak živijo v mehurčkih, pa kot razni fanatiki, ki jih zanima samo potrjevanje lastnih predsodkov, ali pa kot marketingarji, ki jim je ceneje molsti zmeraj iste paciente kot pa pridobivati nove.«

»Normalen folk ima itak Netflix pa You Tube pa milijon drugih kanalov, kjer pač spremljajo kulturo, kakršnakoli jim sede in kadarkoli jim zapaše in za komaj kaj denarja.«

»"Tokrat je zadnjič," sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. "Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil," sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?«

»"Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha."«

»To bi mi zlomilo srce, a ne bom vzgajala otrok v državi, ki ni demokratična.«

»Če ne morem biti prepričana, da bodo zagotovljene pravice moje hčerke kot mlade ženske, ne bomo ostali tukaj.«